Presseartikel von damals

Revolucija v Medicini?

Revolucija v Medicini?

Revue, 14.8.1949: pojasnitev odločilnega vprašanja

Presseartikel in der Zeitschrift Revue vom 14.08.1949Herfordskemu čudodelniku Brunu Gröningu, ki je po njihovih navedbah maja in junija 1949 ozdravil na tisoče brezupno bolnih ljudi, je bilo onemogočeno njegovo nadaljnje delovanje zaradi nestrpnosti zdravnikov in oblasti v Severni Nemčiji. 3.maja 1949 je bilo Gröningu prepovedano nadaljnje izvajanje njegove zdravilske dejavnosti. Od 29. junija se je Gröning umaknil iz javnosti. Vendar Bruno Gröning ni izginil, niti ne ostaja nepojasnjeno vprašanje glede njegove čudovite ozdravitvene moči. Kajti Revue je Gröningu odprla pot na veliko medicinsko kliniko, na kateri lahko dokaže svojo ozdravitveno moč pred kritičnimi, vendar objektivnimi zdravniki. Revue je dala Gröningu s tem možnost, da pred modernimi znanstveniki dokaže: jaz ozdravljam neozdravljivo. Revue začenja danes z objavo rezultatov 150-ih nespornih eksperimentov. Preberite, kaj poročata naša dopisnika Bongartz in Laux pod strokovnim vodstvom psihologa in zdravnika prof. dr. Fischerja.

NAČRT REVIJE REVUE

Revue začenja danes z objavo, katere tematika daleč presega čisto novinarsko področje. V njenem središču je preprost mož, ki je v le nekaj mesecih postal prava znamenitost, Bruno Gröning, ki je v Herfordu in drugih mestih na čudovit a skrivnosten način ozdravil ali izboljšal stanje tisočih bolnikov, ki so veljali za neozdravljive. Noben politik, noben gospodarstvenik, noben umetnik ni v povojnem obdobju tako zaposlil množic, kot je to storil Bruno Gröning. Njegov sloves in senzacionalna poročila v tisku, ki so se gibala od hvale, skepse in arogantnega zavračanja, so se dotaknila tudi drugih držav celo Anglije in Amerike. Posmehljivo zaničevanje se je napajalo s senzacijami, nepreverjenimi govoricami in nasprotujočimi si pripovedovanji. Skoraj povsod je manjkala potrebna resnost, odgovornost, objektivnost in znanje glede pomena problema, ki se je z Brunom Gröningom čez noč prenesel iz ozkega področja medicinskih strokovnih diskusij v javnost.

Medicinski strokovni sodelavci Revue so se v drugi zadevi že dalj časa ukvarjali z vprašanjem duševnih vzrokov za večino bolezni in s študijem razvoja tozadevnih raziskav v deželah izven Nemčije, ki pa so v Nemčiji pogosto zanemarjene. V primeru Gröning ni šlo le za osebo čudodelnega zdravnika, temveč tudi za pomembno vprašanje psihičnih, torej duševnih vzrokov bolezni in upoštevanje teh razlogov v psihoterapevtskem zdravljenju pacientov. Gröning naj bi bil fenomen na področju duševnega zdravljenja bolnikov. Ko je dobivala kampanja v Severni Nemčiji okrog Gröninga, pred katerim se je v nekaterih dneh zbralo v kraju, kjer je deloval tudi do šest tisoč ljudi, vedno bolj kaotične oblike, je Revue sprejela odločitev, ki je dokaj nenavadna za revijo.

Nasprotje med neštetimi privrženci in maloštevilnimi, vendar vplivnimi nasprotniki Gröninga je postajalo nevzdržno. Zdravniška komisija in oblasti v Herfordu so Gröningu izdale prepoved ozdravljanja. V Herfordu, Hamburgu in mnogih drugih mestih pa je čakalo na tisoče bolnih še naprej na pomoč čudodelnega moža. Uradniških instanc se je na koncu polastila velika zbeganost v zvezi s fenomenom Gröning, tako da je bilo za ta fenomen pričakovati nesrečen konec. Bi bil lahko Gröning uničen med močjo nasprotnikov in močjo vernikov? Bi lahko preprost, intelektualno nemočen, toda s prepričanjem o svojem poslanstvu in resnično pripravljenostjo za pomoč izpolnjen človek Gröning propadel zaradi "pokroviteljev", ki so se ga prijeli in želeli kovati dobiček na račun njegove ozdravitvene moči ter so nasprotnikom razkrivali številne šibke točke? Ali bi lahko medicinski ali drug znanstveni inštitut v Nemčiji pokazal pripravljenost, za kar je danes v ZDA pripravljena vsaka večja klinika, namreč dati Brunu Gröningu iz odkrite raziskovalne težnje možnosti, da se klinično preveri njegove sposobnosti? Po brezplodnih razpravah se je konec junija pojavila bojazen, da bo Gröning uničen. Za milijone trpečih je ostalo neodgovorjeno vprašanje, ali bi mu morala biti priznana čudovita sposobnost ozdravljanja oziroma bi moralo biti preverjeno, če gre pri njegovih sposobnostih za napako, oziroma če predstavljajo šarlatanstvo.

V tem trenutku se je odločila Revue, da pošlje v severno Nemčijo poseben odbor dopisnikov, sestavljen iz Helmuta Lauxa, Heinza Bongartza in znanstvenika, psihologa in zdravnika iz Marburga prof.dr. H.G. Fischerja. Odbor naj bi poiskal Gröninga, čigar sledi so se pričel izgubljati. Z natančno raziskavo večjega števila primerov, ki jih je ozdravil Gröning, naj bi se prepričali o uspešnosti oziroma neuspešnosti njegovih ozdravitev. V primeru pozitivnega izida te predhodne raziskave naj bi si odbor Revue sam ustvaril sliko glede razmer okrog Gröninga in osebe same. Glede na rezultat teh preiskav je imel odbor nalogo in sredstva, da loči Gröninga od možnih neugodnih vplivov njegove okolice in mu utre pot iz zadušljivega kaosa, ki je vladal med verniki, zdravniki in birokratskimi instancami. Potem, ko bi pridobili njegovo privoljenje, naj bi Gröning dobil zatočišče v neznanem, odmaknjenem kraju. Istočasno je odbor Revue izvedel priprave, da bi v primeru ugodnega izida predhodnih preiskav pridobili pripravljenost za sodelovanje s strani ene vodilnih nemških univerzitetnih klinik. Ta naj bi dala Gröningu možnost, da pred krogom znanstvenikov dokaže svoje sposobnosti. V primeru uspeha bi se mu s tem utrla pot za nadaljnje delovanje. V primeru neuspeha naj bi jasno, neizpodbitno poročilo seznanilo javnost o negativnem rezultatu. To je bil načrt revije Revue.

Njegovo uresničevanje se je začelo 28. junija 1949. Prineslo je težave, avanturo in presenečenja. Toda načrt je uspel, ne da bi javnost – zaradi interesa v zadevi – do danes smela o tem kaj izvedeti. Zanjo je Gröning 29.junija 1949 ob 23.45 uri v Hamburgu izginil. Vendar danes pričenja Revue s prispelim poročilo dopisnikov in vodilnih zdravnikov o predzgodbi in zgodbi tega največjega in najbolj osupljivega medicinskega eksperimenta, ki je bil kadarkoli omogočen s pomočjo neke revije.

Bruno Gröning: fenomen psihoanalitika

Od Helmuta Lauxa in Heinza Bongartza pod strokovnim vodstvom psihologa profesorja Fischerja

Po sledeh Bruna Gröninga

Naravnanost zdravnikov

Dne 29. junija, točno na dan, v katerem je Gröning v Hamburgu nenadoma brez sledi izginil, smo se odpeljali iz Frankfurta. Mi novinarji smo bili seveda radovedni, profesor Fischer je bil zadržan, čeprav tudi on ni mogel povsem skriti svoje radovednosti. Vendar je bil odločen, da se bo primera Gröning lotil sistematično in si le počasi in vestno ustvaril sodbo. Naše sodelovanje s profesorjem Fischerjem je bilo od prvega dne dalje odlično. Končal je običajno medicinsko šolo. Kot šolski medicinec je bil sposoben oceniti bolniške izvide, njihovo poslabšanje ali ozdravitev. Sicer je bil psiholog in je prakticiral s pomočjo psihoanalize (raziskavo duše) in psihoterapije (zdravljenje duše). Gröningova metoda bi morala spadati na področje psihoterapije, v kolikor bi se izkazala kot učinkovita. Razen, če bi Gröning razpolagal z drugimi močmi, ki so tudi za psihoterapijo do danes nepoznane.

Bildlegende: Der Psychologe Professor Dr. Fischer (rechts) bespricht im Auftrage der REVUE mit Gröning Vorbereitungen für die klinische Erprobung.

Razgovor psihologa profesorja dr. Fischerja (desno) po nalogu REVUE z Gröningom glede priprav na preizkus na kliniki.

Zvečer 29.junija smo prispeli v Bielefeld in zaradi slučajnega prejšnjega poznanstva profesorja Fischerja nas je pot najprej vodila do srečanja z vodjem sanatorija v Bethelu, profesorja Schorscha. Profesor Schorsch je imel pomembno vlogo v zdravniški komisiji, ki je s svojo odločitvijo pripomogla k prepovedi ozdravljanja za Bruna Gröninga. Nas tiskovnih predstavnikov najprej sploh ni želel videti, sprejel je le profesorja Fischerja in ga seznanil z vtisom, ki ga je dobil o Gröningu: "Gre za povsem primitivnega človeka, predvsem človeka brez 'karizme'." Za tiste, ki te besede ne poznajo, moramo dodati, da znanstveniki pod tem razumejo zavest o lastnem poslanstvu. Schorsch je menil, da je religiozna zavest o poslanstvu, o katerem je Gröning pogosto govoril v Herfordu in tudi v drugih krajih, čisti teater, da deluje bolj iz egoizma in lastne prevzetnosti. Schorsch nam je kot dokaz za svoje besede pokazal grafološko izvedensko mnenje, ki je potrjevalo enako ugotovitev. Profesor Fischer je vzel njegovo mnenje na znanje. Profesor Schorsch pravzaprav ni dajal vtisa zavestne pristranskosti. Izgledal je nekako nezainteresiran. Bil je okrogel in dobrodušen in deloval je tako, kot da o primeru Gröning najraje ne bi več ničesar slišal. Najbrž se ni želel vznemirjati in ni hotel imeti kakršnihkoli težav. Menil je, naj se ne opiramo na njegovo mnenje, temveč se sami poglobimo v primer.

Profesor dr. Wolf, primarij mestne bolnišnice v Bielefeldu, je bil bolj odprt. Tudi on je bil podobno kot mi mnenja, da je potrebno primer Gröning preveriti brez predsodkov. Vendar je opozoril na to, da je bilo Gröningu ponujeno, da lahko v klinikah dokaže svoje sposobnosti. Kaj naj si misli o tem, da je Gröning to ponudbo zavrnil. Ali se lahko šteje zdravnikom za zlo, če zelo skeptično preganjajo moža, ki se je uprl temu, da bi pred njimi pokazal svoje sposobnosti?

Zakaj, tako smo se seveda vprašali tudi mi, se je Gröning izognil takemu kliničnemu opazovanju in oceni svojih metod ozdravljanja? Ali je imel Gröning razlog, da je podvomil v objektivnost profesorja Wolfsa? Ko je profesor Fischer nekaj tednov kasneje organiziral, da bi Gröning prakticiral pred zdravniki Bielefeldske mestne bolnišnice, je moral žal doživeti, da je tudi tam prevladoval namen, namreč Gröninga ob navidezni podpori uničiti, s tem, da bi ga uporabili v primerih, ki jim nihče ni mogel več pomagati, niti Gröning. Profesor Fischer je moral tako opustiti načrt, da bi Gröningove metode ocenili s strani Bielefeldskih zdravnikov.

Poleg tega je bilo rečeno, da je uradni zdravnik iz Detmolda dr. Dyer izjavil proti Gröningu, da lahko prinese še toliko dokazov o svoji zdravilski sposobnosti, kljub temu se ga bo pri njegovem delu oviralo! Profesor Fischer je zato to telefonsko preveril iz Herforda pri dr. Dyesu in dr. Dyes svoje izjave ni zanikal. Nanj je Gröning naredil slab vtis. Dr. Dyes je bil poln zdravniškega napuha in s svojo lastno držo nadvse zadovoljen.

Gröning je na ta način moral izgubiti vsakršno zaupanje v objektivno naravnanost zdravnikov, tako da mu ni mogoče zameriti, da ni sprejel ponudb za eksperimente v bolnišnicah. Prvobitni instinkt tega izvorno preprostega človeka je zaznal nepoštene namene, ki so prežali nanj.


Poplava kroničnih bolezni, ki so duševno pogojene

30. junija smo začeli najprej v Severnem Porenju-Vestfaliji, nato pa vse do območja Hamburga s preiskavo pacientov, ki jih je zdravil Gröning in po njihovih izjavah tudi ozdravil. To je bilo lažje rečeno kot storjeno.

Pacienti, ki jih je zdravil Gröning so se vrnili v svoje domače kraje. Nihče ni shranil njihovih imen in naslovov. Gröning je ozdravljal v pravem pomenu besede kot potujoči zdravilec in razen pripovedi, časopisnih člankov, trditev in govoric ni bilo tudi na strani njegovih privržencev nobenega natančnega gradiva o njegovi dejavnosti. Najbrž bi morali premagati ogromne težave, če se ne bi po čistem slučaju v Bielefeldu srečali z moškim, ki je že pred nami poskušal oblikovati nekakšen pregled dejanskih Gröningovih uspehov.

Ta mož z imenom Lanzenrath je bil območni direktor neke bolniške blagajne, pameten, stvaren in širokih nazorov. Uspelo mu je prodreti vse do "privržencev", ki so se – najsi so to bili verniki ali špekulanti, tega takrat še nismo mogli ugotoviti – zbrali okrog Gröninga in so po njegovem odhodu v Hamburg deloma ostali v Hülsmannovi hiši, kjer je Gröning deloval. Enako je bil prepričan o Gröningovi sposobnosti delovanja in ozdravitve številnih bolezni, kot tudi o njegovi osebni skromnosti. Vendar se je bal, da bi "privrženci" lahko dobre Gröningove lastnosti usmerili na napačne poti. Lanzenrath sam je bil sprva do nas sumničav. Toda tudi tu je bil profesor Fischer tisti, ki je naši skupini odprl vrata in spodbudil Lanzenratha k temu, da nam je pomagal dalje in nam je imenoval primere, ki jih je poznal sam in zaključki njihovih preiskav bi lahko pomenili, da je fenomen Gröning resničen. Zelo zanimivi so bili motivi, ki so Lanzenratha vodili v Gröningovo bližino. Tudi njega je vodila k Gröningu bolezen, bolečine v ledvicah. Od tistega trenutka dalje – medtem sta minila dva meseca – je bil brez bolečin. Istočasno ga je usoda bolniških blagajn privedla do tega, da je iskal povezavo z Gröningom. Pripovedoval nam je, da nemškim zdravniškim blagajnam grozi finančni zlom, ker se soočajo s pravo poplavo kroničnih bolezni, ki se jih enostavno ne da ozdraviti. S tem je seveda potrdil dejstvo, kar je psihoterapevtom, ki pozorno spremljajo dogajanje v tem času, že znano. Druga svetovna vojna je s svojimi pretresi zapustila za seboj pravo poplavo bolezni, ki imajo v večini primerov duševne vzroke vendar se izrazijo organsko, od številnih želodčnih in revmatičnih obolenj vse do izrazitih nervoz ali ohromljenosti. Psihologi so za ta obolenja iznašli izraz tako imenovane psihosomatske bolezni. Po denarni reformi se je dalo ugotoviti statistični porast števila bolezni, ki se prej niso nikoli pojavljale v tolikšnem obsegu in za katere bi le težko našli organske vzroke. Lanzenrath je v resnici upal, da bo našel pri Gröningu metodo zdravljenja, ki bi morda nekoč lahko služila razbremenitvi preobremenjenih blagajn. Lanzenrath je natančno spremljal večje število zdravljenj in ozdravitev. Najprej nas je seznanil s približno 20 primeri, pri katerih smo v obdobju enega tedna s skrbnimi analizami in raziskavami in, v kolikor je bilo mogoče, z razgovori s pristojnimi hišnimi zdravniki, ki so za nas poskušali pojasniti odločilno vprašanje: Ali Gröning lahko pomaga?

8. julija smo pregledali rezultate teh 20-ih preiskav. Med 20-imi primeri je bilo 7 takih, ki so bila zanimiva ter tu in tam celo nekako skrivnostna, vendar niso dala jasne slike za ali proti Gröningu. Ker smo se najprej najbolj ukvarjali s temi 7 primeri, smo bili tretji dan preiskav že na tem, da obupamo. Vsaj za nas laike je to veljalo.

Stanovanjski urad

Tu je bil primer Klüglich iz Bielefelda. Klüglichu, malemu uradniku, so med vojno prestrelili ledvico. Poškodovana ledvica je delovala le še omejeno. Po vojni je prišlo do močnega vnetja na drugi ledvici, ki je tako napredovalo, da so zdravniki pomislili na operacijo. Predloženi so nam bili rentgenski posnetki in drugi izvidi. Pred binkoštmi se je Klüglich preko Lanzenratha s pismom obrnil na Gröninga. Ta ga je najprej "zdravil na daljavo" in prosil Klüglicha, naj natančno opazuje, kaj se bo v naslednjih dneh dogajalo v njegovem telesu. Klüglich je ugotovil povečano dejavnost ledvic, izrazito temnejšo barvo urina in nato olajšanje, ki se je stopnjevalo.

Tudi zdravnik, ki ga je zdravil je ugotovil izboljšanje. Gröning je na koncu Klüglicha osebno obiskal in izboljšanje se je obdržalo. Klüglich je zapustil posteljo in začel s sprehodi. Toda v trenutku našega obiska in ko ga je profesor Fischer preiskal, se je njegovo stanje spet poslabšalo. Profesor je kmalu izvedel, da je Klüglich zaradi svoje bolezni dobil od stanovanjskega urada dodatno sobo. Zaradi novic o njegovi "ozdravitvi", ki so se hitro razširile, bi mu morali pod temi pogoji sobo spet odvzeti. Istega dne se je začelo poslabšanje njegovega stanja. Očitno ni šlo za simulacijo, temveč za resnično poslabšanje, ki pa je imelo nedvomno duševni vzrok, namreč strah pred izgubo sobe in miselno povezavo med boleznijo in posedovanjem sobe. Seveda je bilo nesmiselno govoriti o ozdravitvi. Šolska medicina se je lahko v tem primeru sklicevala na to, da je Gröningu uspelo zgolj to, da je bolnika potegnil iz neke globoke letargije in s tem prehodno povečal njegovo odpornost. S tem je sicer priznala neposredno povezavo med duševnim zdravljenjem in telesno odpornostjo pri bolezni, ter imela prav, če je to tezo ozdravitve zavrnila. Odprto je seveda ostalo vprašanje, kaj bi Gröning dosegel v primeru nadaljevanja svojega delovanja.

Sedela je na blagajni svoje trgovine

Drugi primer je bil primer gospe W., prav tako iz Bielefelda. Bila je vdova in lastnica trgovine s kolesi. S fotelja v kuhinji, ki je bila za njeno trgovino, je obvladovala trgovino in družino. Že 15 let je dokazljivo trpela zaradi težav s hojo in vodeničnim otekanjem nog. Delovanje srca in ledvic je bilo normalno. Kazali so se znaki sklepne revme. Gröning je sedel kakšne pol ure naproti nje in ji napovedal skorajšnje izboljšanje. Od tedaj je lahko spet šla preko dvorišča in se je počutila zelo dobro. Profesor je ugotovil le neznatne edeme. Preiskava s strani zdravnice, ki jo je zdravila je potrdila ugotovitev občutnega zmanjšanja oteklin, odkar je Gröning obiskal gospo W. V zadnjem času so se težave spet začete krepiti. Ali je tudi tu prinesla prehodno izboljšanje psihična spodbuda in poživitev, kar sicer spet kaže na tesno povezavo med duševnim stanjem in boleznijo, vendar je bilo to za nas premajhen dokaz? Razen, če bi si tudi tu lahko obetali preko nadaljevanja zdravljenja s strani Gröninga doseči napredujoč in dokončen uspeh. Zanimiva je bila ugotovitev, da je gospa W. že dolga leta sedela na svoji blagajni iz trgovine in sicer zaradi preganjavice, da jo mora neprestano varovati, zaradi česar je morda prišlo do poslabšanja težav s hojo, ki so mejile že na ohromelost. Verjetno je Gröning prehodno pregnal tudi to preganjavico, kar je kljub vsemu upoštevanja vredno dejanje, za kar bi običajen psihoterapevt potreboval ne pol ure temveč dneve ali tedne. Toda tudi to dejanje ni zadostovalo, da bi iskali pri Gröningu nekaj tako neobičajnega, kar bi bilo primerno za velike klinične eksperimente.

Gröning ji je dal srebrno kroglico...

Na koncu je bil tu primer Schwerdt iz Bielefelda. Tu je šlo za dva pacienta. Za dekle, hčerko manjšega uradnika, na katero je njena mama izvajala močan vpliv. Drugi je bil moški, lastnik tovarne, ki ga je kot je vse kazalo, nadzorovalo njegovo sorodstvo, ki je hotelo dedovati. Med moškim in dekletom se je razvilo medsebojno razmerje, zaradi katerega je prišel moški v hud konflikt s svojo družino. Dekle je neprestano doživljalo očitke s strani svoje matere, ki ni hotela ničesar slišati o zvezi z bogatim moškim, ker "iz tega ne more biti nič". Oba, moški in dekle, sta navsezadnje izgubila pogum in se razšla. Dekle je zbolelo za neobičajno težko srčno nevrozo, ki jo je prisilila, da je trajno obležala. Moški se je istočasno ponesrečil in obležal v postelji, tudi ko je bila poškodba že zdavnaj ozdravljena. Vleklo ga je k ljubljeni. Da ne bi sledil tej sili, se je vedno bolj potapljal v svoj bolezenski položaj in se skrival v svoji postelji. Gröning je zdravil ta primer. Njegov prvi obisk pri dekletu je povzročil občutno izboljšanje, tako da je gospodična Schwerdt lahko zapustila posteljo. Nato je obiskala Gröninga in mu navedla nekaj imen bolnikov, katerim bi moral pomagati, med njimi je omenila tudi ime tovarnarja, ne da bi pri tem kaj več povedala o njem. Toda Gröning je očitno slutil, kakšne so dejanske povezave. Iz svojega žepa je potegnil srebrni papir cigaretnega zavojčka, ga zmečkal v svoji pesti in tako nastalo kroglico dal dekletu ter ji ukazal, naj jo tako dolgo drži v roki, dokler je ne bo lahko dala imenovanemu moškemu osebno v roko. On bo nato ozdravel. Gospodična Schwerdt je nosila kroglico v roki celih 36 ur.

Medtem je moški od vsepovsod poslušal govorice o Gröningovih uspehih in njegovih navodilih gospodični Schwerdt. Radovednost ga je gnala iz postelje in k dekletu. Pretrgano razmerje se je tako spet obnovilo in oba sta se spet počutila zdrava. Na vprašanje profesorja Fischerja, če sta se spet redno videvala, je dekle razložilo: "Ja – žal." Dejanski konflikt, ki je privedel do bolezni, napetost z materjo oziroma s sorodstvom ni bil – kajti dejala je "žal" - odpravljen in bi lahko kmalu spet povzročil staro stanje.

Vtis iz tega primera je bil dvojen. Vendar je Gröning tudi v tem primeru v nenavadno kratkem času odpravil obremenitev, do katere je prišlo zaradi duševnega kompleksa, z omembo vrednim občutkom se je vživel v situacijo in pravilno prepoznal povezave in z metodo kroglice uporabil trik, katerega se ne bi sramoval niti najboljši psihoterapevt. Vendar pa je pri tem spregledal, da je dejanski kompleks, ki je vse povzročil, ostal. Primer Schwerdt je bil prvi primer, ki je prevzel profesorja Fischerja, da se postavi na Gröningovo stran. Tudi če ni bilo možno najti na Gröningu ničesar neobičajnega, mu je bilo treba priznati neverjeten naraven talent za psihoterapevta.

Stavkajoče motorno kolo

Nadvse nenavaden je bil tako imenovani primer Wehmeyer. Wehmeyer je bil prevoznik v Herfordu. Dejaven, močan, zdravih živcev, zagotovo ne oseba, ki bi nekaj hlinila. Obiskal je Gröninga, da bi poiskal pomoč za svojo ženo, ki je ležala v neki kliniki v Münstru zaradi kronične bolezni, ki se je ni dalo natančno definirati. Gröning mu je pri tem pojasnil: "Vaša žena bo izrazila željo, da se v določenem času vrne domov. Vi sami se pred tem ne smete odpeljati k njej in je spodbujati k povratku domov." Wehmeyer je bil, kot rečeno, mož, ki ni niti verjel v jasnovidce, niti si ni pustil ukazovati. Navkljub Gröningovim navodilom je zajahal svoje motorno kolo in se odpravil na pot v Münster k svoji ženi. Pri tem se je zgodilo nekaj nenavadnega, česar ni mogel rešiti: na poti je odpovedalo njegovo motorno kolo. V Bielefeldu se je odpravil na servis. Tam so motor preiskali od vrha do tal, motorno kolo je bilo v redu in bi moralo normalno delovati. Mehanik je zamenjal svečke, naredil vse mogoče, ter ni mogel dojeti, zakaj motor ni vozen. Nemočno je svetoval gospodu Wehmayerju, da bi bilo najbolje, da se spet vrne domov. Wehmeyer se je odpravil na pot domov. In v tem trenutku, ko se je spet usmeril proti Herfordu, je motor tekel brezhibno, kot da mu ni nikoli nič manjkalo. Ves vesel je obrnil. Motor je takoj obstal. V smeri Münster enostavno ni deloval.

Še ves pod vtisom tega dogodka je nato čez nekaj časa odpotoval v Münster z vlakom. Tam je njegova žena dejansko spontano predlagala, da se želi takoj vrniti domov. Počutila se je že občutno bolje in tudi njen oddelčni zdravnik je izjavil, da je zaključil s svojim zdravljenjem.

Vroči tok
Nenavadni začetni uspeh

Peti dan naših raziskav smo doživeli prvo resnično veliko presenečenje. Od tega dne dalje so si sledila vedno nova presenečenja, da bi na koncu doživeli dogodek, ki se ga mora brez pretiravanja označiti kot senzacijo.

Peljali smo se v Hamburg, ker je Lanzenrath tam poznal primer, ki se mu je zdel še posebej izjemen. Poleg tega so ta primer zelo dobro spremljali tudi z zdravniškega vidika. Šlo je za hčerkico nekega gospoda Mendta, ki je imel servis za avtomobile v Hamburgu. Otrok je prebolel spinalno otroško paralizo, vendar so znaki ohromelosti v nogah ostali.

Tu je obstajala natančna, skrbno obdelana predhodna zgodba s točno diagnozo. Gröning je zdravil otroka na svoj običajen način, preko mirnega sedenja nasproti otroka, počasnega spraševanja glede njegovih občutkov v telesu, kvečjemu ga je tu in tam lahno pobožal z roko. Nato je naročil, da v prihodnjih dneh natančno beležijo otrokove občutke. To se je skrbno zapisalo in profesor Fischer je le prebral, da je otrok občutil krčevite bolečine v nogah v smeri proti križu. Te so se stopnjevale in naredile prostor naraščajoči toploti in močnemu pretoku krvi v ohromljenih nogah. Otrok je začel spet delati gibe, ki so bili pred tem nemogoči. Profesor Fischer je natančno preiskal otrokove okončine in ugotovil, da so bile presenetljivo dobro prekrvavljene. Vsa dogajanja so ga spominjala na princip "avtogenega treninga", s tem, da se pred tem uporaba te metode ni nikoli izkazala kot uspešna pri zdravljenju spinalne otroške paralize. "Avtogeni trening" je bil razvit s strani prof. I.H. Schulza, nekdanjega docenta za psihoterapijo na univerzi Jena, ki ga je poučeval po Nemčiji. Schulzeve metode so bile v bistvu nič drugega kot uporaba slavne stare in za vsakega Evropejca skrivnostne prakse indijske joge v moderni evropski medicini. Zdravniki, ki jih je izobrazil, so bili v stanju preko duševnega vpliva, ki se ga ne sme zamenjati s hipnozo, usmerjati krvni obtok svojih pacientov v določene dele telesa. To jim ni uspelo v vseh primerih. Predvsem je to zahtevalo več tednov, včasih tudi več mesecev dolg trud, ki je dejansko zaslužil naziv "trening". Tu v primeru Mendt je Gröning dosegel začetni uspeh, ki je bil povsem nenavaden. Celo v primeru, ko bi se tega primera lotil medicinsko izobražen psihoterapevt, bi v najboljšem primeru potreboval več tednov, da bi dosegel uspeh, ki ga je dosegel Gröning v pol ure. Fischer je imel še dolg razgovor s profesorjem Burckhardom iz Hamburga in oba je uspeh tako prevzel, da je profesor Fischer prvikrat izjavil, da je mnenja, da je imel Gröning nenavadne psihoterapevtske moči, morda preko lastnega polja žarčenja ali razpolaga z nečem drugim, kar bi moralo biti raziskano v velikem kliničnem preizkusu. Prav tako je potrebno opazovati možnost delovanja na spinalno otroško paralizo in njene posledice preko daljšega časovnega obdobja.

Noben zdravnik mu ni mogel pomagati

Že naslednji dan je prinesel novo nenavadno presenečenje. Lanzenrath nas je peljal k naslednjemu Gröningovemu pacientu, gospodu Kargesmayerju v Bad Oeynhausen. Kargesmeyer je bil star 47 let in je trpel od svojega drugega leta glavobole, ki so se sčasoma razvili v nevralgijo trigeminusa. Pod tem se razume bolečino obraznih živcev, ki spadajo med najhujše oblike trpljenja, kar ji obstaja. Silovitost teh bolečin lahko človeka privede do samomora. Običajen zdravnik lahko le s težavo obvlada to trpljenje. Možna je le delna omilitev bolečin z zdravili. V skrajno brezupnih primerih se poskuša živce sklerozirati z alkoholnimi vbrizgavanji oziroma jih enostavno prekiniti. Vsakokrat gre za težke posege z negotovim izidom. Kargesmeyer je bil večkratno operiran. Na koncu so mu na neki kliniki v Münstru z radikalno operacijo odstranili mandlje in stranske votline, ker so domnevali, da je bilo tam odkrito vnetno žarišče vzrok za bolečine obraza. Operacija ni odpravila nevralgije. Seveda je bilo možno, da je omenjeno vnetje prvotno povzročilo nevralgije. Vendar je po odstranitvi ostala bolečina v obraznem živcu "fiksirana", podobno strašnim bolečinam, ki jih ljudje, ki so jim amputirali ud, občutijo v amputiranem delu, roki ali nogi, ki je ni več. Gröning je zdravil Kargesmeyerja. Pozval ga je, naj se močno prime z rokami za glavo.

Kargesmeyer je nato občutil vroč tok na obrazu. Bolečina je trajala še nekaj dni, nato pa iz dneva v dan izginjala. Sedaj je bil že štiri tedne brez bolečin.

Tudi v tem primeru je nenavadna sposobnost usmerjanja krvnega pretoka vodila k uspehu. Morda so učinkovali še drugi faktorji. Vendar to v tem trenutku ni bilo pomembno za nas. Do sedaj je bilo znanih zanemarljivo malo primerov zdravljenja nevralgije trigeminusa s psihoterapijo. In tudi v teh primerih je trajalo tedne in mesece, preden je bil dosežen uspeh. Gröning je to dosegel v kratkem srečanju – dosežek, ki ga do danes še ni bilo.


Slavni primer Dieter Hülsmann

Naslednji dan smo bili spet v Herfordu in Lanzenrath je predlagal Fischerju, da si ogleda še primer Dieterja Hülsmanna. Šlo je za devetletnega sina inženirja Hülsmanna. Preko njegove domnevne ozdravitve je Gröning prišel v javnost. Prvič smo prestopili prag hiše, iz katere je izšel Gröningov sloves in v kateri se je do pred kratkim nahajal. Dieter Hülsmann se ni nikoli naučil pravilno hoditi. Resničnega značaja njegove obremenitve niso ugotovili. Dolgo je bil ovit v mavčne povoje. Končno so na univerzitetni kliniki v Münstru ugotovili progresivno mišično distrofijo, torej progresivno mišično atrofijo.

Po zaključenem, skoraj enoletnem bivanju v Bethelu je eden tamkajšnjih zdravnikov izjavil: "Fanta lahko pustite tukaj. Lahko ga vzamete tudi s seboj domov. Pomagati mu ne more nihče." Otrok na koncu ni mogel več sedeti, imel je ledeno mrzle noge. Tudi s segretimi odejami, termoforji in grelnimi blazinami se ni dalo pregnati trajne hladnosti in otrplosti. V tem stanju se je lotil Gröning enkratnega zdravljenja. Fant je malo po tem občutil močno vročino v križu in nenaden občutek toplote v nogah. Ta občutek je ostal in fant je čeprav malce negotovo lahko spet hodil.

Primer Dieter Hülsmann je bil predmet burnih razprav in prepirov z obeh strani. Prav gotovo se ni moglo govoriti o ozdravitvi. Seveda pa je bila tudi trditev, da se z Gröningovim zdravljenjem ni nič spremenilo, zlobno podtikanje. Profesor Fischer je bil po natančni preiskavi mnenja, da je šlo v resnici za nevrotično progresivno mišično atrofijo, torej za degeneracijo živca, ki se je širila od hrbtenjače v mišice in očitno vplivala na njihovo prehranjevanje in razvoj. Izhodišče degeneracije tvorijo najverjetneje celice sprednjega roga. V te se stekajo živčne niti, ki prihajajo iz velikih možganov. Kljub temu, da te niti nimajo neposrednega stika z živci, ki vodijo v mišice, se tu dogaja prenos oziroma preklop impulzov, ki prihajajo iz možganov. Očitno je bilo, da so bili ti degenerirani živci na nenavaden način oživljeni, kar se je preneslo na mišice nog. Kar nas je pri tem najbolj osupnilo, je bilo dejstvo, da je Gröning postavil diagnozo, ki se je neverjetno približala anatomski resničnosti.

Kargesmeyer je zatrjeval, da mu je Gröning dejal, ne da bi ga prej izprašal, da trpi zaradi bolečin obraza, ki ga mučijo že od njegovega drugega leta. To smo smatrali kot pretiravanje hvaležnega pacienta. Pri Dieterju Hülsmannu pa je bilo predloženo natančno, s strani prič potrjeno poročilo o Gröningovi diagnozi. Gröning je govoril o prekinjenem živcu v hrbtenjači in pri tem opisal mesto, kjer so se nahajale obolele celice sprednjega roga. Tu je fant nato občutil omenjeno vročino in nato nenavadno drgetanje, kar je Gröning označil kot začetno regeneracijo in primerjal s brlečo žarnico, v katero počasi priteka tok. Ta razlaga je zvenela zelo primitivno. Vendar se je precej približala resnici, tako da se nas je ta dogodek dotaknil zelo globoko.

Na pragu grozljivega

Zadnja odločitev za Gröninga je padla po dogodku, ki smo ga imeli kmalu po preiskavi Dieterja Hülsmanna s strani profesorja Fischerja. Privedli so nas v dnevno sobo, ne da bi vedeli, da je tu deloval Gröning. Profesor Fischer se je utrujen usedel na enega od foteljev, ki so stali v prostoru. Skoraj v istem trenutku je postal njegov obraz smrtno bled. Lovil je sapo, vendar se je spet hitro obvladal. Nato nas je gledal z ozko priprtimi očmi, kot da bi se ga pravkar dotaknila nerazložljiva sila, katere izvor si ne zna razložiti. Dejal nam je, da je v trenutku, ko je sedel, začutil močno bolečino v desnem predelu ledvic in hkrati močan utrip srca in pomanjkanje zraka. V preteklosti je imel večkrat vnetje desne ledvice. Predstavljala je najmanj odporen organ v njegovem telesu. Vrteli smo se še okrog neverjetnega fenomena, ko je prišel v sobo Lanzenrath in povedal, da je profesor sedel na stolu, na katerem je Gröning zdravil svoje bolnike.

Prof. Fischers ungewöhnlicher Heilerfolg mit Hilfe des Sessels, in dem Gröning in Herford viele Kranke behandelte.

Nenavaden zdravilski uspeh prof. dr. Fischerja s pomočjo fotelja, v katerem je Gröning v Herfordu zdravil mnogo bolnikov. Ko se je prof. Fischer usedel na ta stol, je začutil nenavadno silo in prišel na idejo, uporabiti moči, ki so delovale na tem fotelju, za zdravljenje že več let hromega mladega dekleta. To predstavlja vrhunec našega današnjega poročila.

Gröning je vedno zatrjeval, da lahko na stolu pusti posebne moči. Ali je profesor začutil kaj od tega? "Vsekakor", je dejal Fischer v nekoliko težki tišini, ki je vladala okrog nas. Toda že je bil zaposlen z nekim načrtom. Nenadoma je prosil Lanzenratha, da gre z njim in se odpravil na vrt, na katerem so tako kot v času našega prihoda v Herford, bolniki potrpežljivo ali obupano čakali. Med njimi je iskal nekoga, ki je hrom in našel mlado dekle, ki je v uti nemočno ležalo z nepremičnimi nogami. S pomočjo Lanzenratha jo je nesel v dnevno sobo kjer jo je posadil na skrivnostni stol. Nato jo je začel zdraviti tako, kot je bil navajen kot psihoterapevt. Hitro je našel vzrok njene ohromljenosti.

Dekle Anni Schwedler, staro 21 let, je prihajalo iz Darmstadta in je jeseni 1944 doživelo težak zračni napad na to mesto. Anni je bila s svojo materjo in še 20 drugimi osebami zasuta v zaklonišču neke pivnice. Vsem drugim, vključno z njeno materjo, je uspelo uiti skozi zasilni izhod, ki je bil toliko odprt, da je šel lahko človek skozenj. Nekako pa se je telo tega dekleta ukleščilo v odprtino v zidu. Hiša je zagorela v visokih plamenih. Ogenj je zajel že dekletove lase. V zadnjem trenutku je uspelo enemu od protiletalske straže potegniti Anni na prosto in z vodo pogasiti njena goreča oblačila. Še sedaj, med pripovedjo, je njen obraz preplavil izraz poln groze in izražal dogajanje v njeni notranjosti, ki se je odvijalo takrat. Že kmalu po njeni rešitvi je začutila negotovost pri hoji. Nekaj dni kasneje se je začela spotikati. Njena hoja je postajala vedno bolj negotova, dokler niso njene noge popolnoma ohromele. Vsako zdravniško zdravljenje je bilo neuspešno. In sedaj je sedelo dekle v stolu, kjer je profesor Fischer doživel tak šok.

Profesor je med dekletovo pripovedjo razmišljal takole: če je Gröning na svojem stolu zapustil skrivnostne zdravilne sile, potem morajo te delovati na bolnike tudi med njegovo odsotnostjo. Dekletu je na kratko pripovedoval o Gröningu in da je v tej sobi pomagal že mnogim hromim. Storil je še nekaj, dekletu je pokazal Gröningovo sliko. Nato je nenadoma, poln notranje napetosti, velel: "Vstanite!" Pomislil je, da bi Gröning storil podobno. Dekletov obraz je nenadoma zažarel, Anni se je skoraj pognala iz stola in bila tako osupla ter prevzeta nad sposobnostjo, da je vstala, da si najprej ni upala narediti koraka. Profesor je ponovno velel: "Sedaj hodite!" Lanzenrath, ki je stal poleg, je moral dekle lahno prijeti za roko, nato je shodila s še negotovimi koraki in v solzah veselja preko cele sobe do stola, na katerem je sedela osupla mati. Tu se je Anni Schwedler zgrudila. Poskus se je moral še enkrat ponoviti. Tudi pri tem drugem poskusu je Fischer pacientki pokazal Gröningovo sliko in pri tem ugotovil znake močne prekrvavitve nog, ki so bile do tedaj ohromljene, njihovo pordelost in razvoj toplote v njih. Dekle se je ponovno dvignilo. Na profesorjeva povelja je nekajkrat vstala in se ponovno usedla. Vstajanje ji je vedno bolje uspevalo. Končno je bilo dekle sposobno iti celo pot iz sobe preko dvorišča do nasproti ležeče ulice, od kjer so jo z avtom odpeljali k sorodniku v Herfordu.

Vsi smo zadrževali dih in spremljali eksperiment. Istega večera smo obvestili "Revue", da moramo podaljšati naše bivanje v severni Nemčiji. Ni bilo več dvoma o tem, da je Gröning fenomen, kar je treba pojasniti z načrtovanimi kliničnimi eksperimenti. Naslednji dan smo želeli poskusiti vzpostaviti stik z Gröningom, da bi mu pripravili pot do zdravnikov na univerzitetni kliniki v Heidelbergu, kjer bi lahko dokazal svoje sposobnosti.

Potek dogodkov okrog Bruna Gröninga od marca 1949

Zmešnjava teh dogodkov je tako velika, da jih je uspelo le z veliko truda urediti tako, da je razumljivo tudi za tiste izven tega dogajanja.

18. marec 1949:
V Herfordu nenadoma vzide Gröningova zvezda. V javnosti se pojavi domnevna oziroma resnična ozdravitev mišične atrofije za katero je trpel Dieter, sin inženirja Hülsmanna iz Herforda. Pridružijo se novice o novih ozdravitvah. Govorice in sporočila se bliskovito razširijo. Velike množice bolnikov se zbirajo pred Hülsmannovo hišo v Herfordu, Wilhelmsplatz 7, v kateri se zadržuje Gröning.

4. april 1949:
Začetek Gröningove javne zdravilske dejavnosti v Herfordu. Silovit odziv. Gröning postane čudodelnik iz Herforda. Deloma je povzdignjen v neke vrste mesijo, še toliko bolj zato, ker svojo učinkovitost sam povezuje z Božjo močjo.

27. april 1949:
Zaradi masovnega navala bolnikov se vključijo oblasti, še posebej zdravstvene. Gröning in Hülsmann sta povabljena na pogovor k vodji zdravstvenega urada v Herfordu, k medicinskemu svetniku dr. Siebertu. Siebert izjavi, da je do sedaj molče prenašal Gröningovo dejavnost, vendar mora sedaj ukrepati, zaradi velikega števila bolnikov ter zaradi svoje odgovornosti do javnega zdravstva. Na nespreten, nekoliko izzivalen način poskuša ugotoviti Gröningove osebne podatke. Gröning mu ne prizna pravice do tega ter ga pozove, naj se namesto tega sam osebno prepriča na prostoru, kjer deluje, o njegovih metodah in uspehih. Siebert to odkloni z utemeljitvijo, da se ne more blamirati.

V naslednjih dneh:
Trikrat razgovor med Hülsmannom, zdravniškim svetnikom dr. Siebertom in kriminalističnim inšpektorjem iz Herforda Auerjem, Hülsmann pritiska – kot navdušen pristaš Gröninga, prav tako ne zelo spretno – na to, naj se gospodje pridejo prepričati o Gröningovih uspehih. Odklonilna drža s strani Sieberta. Auer se obnaša objektivno.

30. april 1949:
Spričo vedno večjega navala ljudi, ki so iskali ozdravitev ter vedno večjih težav z oblastmi je Gröning organiziral neke vrste tiskovno konferenco v Hülsmannovi hiši. Tisk se je medtem že polastil primera Gröning, ga naredil za senzacijo in objavil številne napačne informacije in priredbe glede tega primera. Konference se je udeležil vrhovni direktor mesta Herford, Meister, skupaj s superintendantom Kunstom. Gröning je korigiral napačne informacije. Vendar do neke prave povezave med nekoliko neizkušenim in zadržanim Gröningom, ki ni imel izkušenj niti v pogajanjih z zdravniki niti v odnosih do predstavnikov tiska in ostalimi prisotnimi ni prišlo. Strah oblasti pred motenjem javnega reda zaradi masovnega navala bolnikov, nezaupanja ali odkritega odklanjanja s strani zdravnikov in neobjektivnega poročanja so v ospredju.

3. maj 1949:
Vrhovni direktor Meister je obiskal Gröninga v Hülsmannovi hiši. Iz množice čakajočih je sam izbral gospo, ki je kazala znake ohromelosti in jo predstavil Gröningu. Gröning je pri gospe dosegel viden uspeh. Meister se je močno prevzet nad dogodkom poslovil.

3. maj popoldne:
Kljub temu je vrhovni direktor mesta popoldne Gröningu poslal prepoved kakršnekoli nadaljnje zdravilske dejavnosti. Vsebovala je tritedenski rok za pritožbo. Odnos med oblastmi, Gröningom in čakajočimi množicami, med katerimi so se v predhodnih tednih zgodile številne izredne ozdravitve, postaja vedno bolj zapleten.

13. maj 1949:
Šele deset dni po prepovedi, ki se je na zunaj opirala na zakon o zdravilstvu tretjega rajha, se je v Hülsmannovi hiši pojavila zdravniška komisija. Sestavljajo jo vodja mestne bolnice iz Bielefelda, profesor dr. Wolf, vodja sanatorija Betherl, profesor dr. Schorsch in zdravniški svetnik dr. Rainer iz Bielefelda. Nadalje sta prisotna vrhovni direktor mesta Meister in super intendant Kunst. Kunst in Wolf se trudita za objektivnost. Povsem odklonilen je dr. Rainer, ki izjavi: "Moji gospodje! Vse, kar vam bo tu prikazano, ni z medicinskega stališča nič novega. Tovrstne primere lahko zdravimo enako uspešno. Če pridem sem, potem želim videti čudeže." Zveza medicinskih nasprotnikov Gröninga se zaradi zbeganosti oblasti utrdi v nasprotovanju fenomenu Gröning. Kljub temu se Gröningu ponudi možnost, da v roku do 28. junija dokaže svojo sposobnost zdravljenja na vseh univerzitetnih klinikah v britanski coni Nemčije kot tudi mestni bolnici v Bielefeldu ali kliniki v Bethelu, v dogovoru s primariji in na klinično preverjenih primerih.

V naslednjih dneh:
Kljub ustnemu in pisnemu navodilu Gröninga in njegove okolice glede prepovedi ozdravljanja in nesmiselnosti čakanja, vztrajajo iskalci pomoči pred Hülsmannovo hišo. Dogajajo se tudi ozdravitve, ki jih je težko kontrolirati in jih je mogoče razložiti le z Gröningovim delovanjem na daljavo na vse čakajoče.

20. maj 1949:
Gröning izjavi svojo pripravljenost, da dokaže svojo zdravilsko sposobnost v mestnih bolnišnicah v Bielefeldu, vendar se na poti k prof. Wolfu zaradi instinktivnega nezaupanja do neiskrenosti zdravnikov spet obrne. Vlogo pri tem je igral tudi gospod Klemme, ki ga je Gröning ozdravil. Klemme predlaga Gröningu, da preda boj proti oblastem v Herfordu in se namesto tega, pogaja s predsednikom vlade Drakeom v Detmoldu, ki ga on dobro pozna.

23. maj 1949:
Do povezave z Drakeom je prišlo pod nesrečnimi okoliščinami. Na prigovarjanje nekega gospoda Egona Arthurja Schmida, ki se je pojavil v krogu okrog Gröninga in se imenuje lektor, je na predvečer pred obiskom pri Drakeu Gröning postavil tako imenovano diagnozo na daljavo glede Drakeovega zdravstvenega stanja. Gröningove diagnoze na daljavo so nekaj posebnega, in se jih ne da kar tako interpretirati z medicinskimi izrazi. (V sklopu poročanja s strani Revue bo še govora o njih.) Prepričan v Gröningovo umetnost predloži Schmidt diagnozo na daljavo v zvezi z Drakeom. Ta v njej odkrije nekaj nepravilnosti. Uradni zdravnik iz Detmolda dr. Dyes, izrazit Gröningov nasprotnik, ki se udeleži razgovora, prevzame premoč. Dobesedno izjavi Gröningu, da lahko dela in dokazuje, kar hoče, prepoved ozdravljanja ne bo preklicana (ta izjava dr. Dyesa je z njegove strani potrjena sodelavcu Revue prof. dr. Fischerju). Dyesove besede imajo usoden pomen na nadaljnji razvoj. Gröningovo instinktivno nezaupanje do zdravniške skupnosti se dokončno utrdi in onemogoči razumno zastopanje tudi z njegove strani. Dr. Dyes Gröninga ni opozoril na paragraf glede izjem v zakonu o zdravilstvu, po katerem bi bila lahko, ne da bi bili kršeni zakonski predpisi, v izjemnih primerih podeljena posebna dovoljenja za opravljanje zdravilske prakse.

24. maj 1949:
Razgovor med Gröningom in mestnim direktorjem Wöhrmannom, namestnikom vrhovnega direktorja Meistra, ki je bil na dopustu. Pri tem izjavi Wöhrmann po izjavi osmih prič naslednje: Tudi, če pred hišo na Wilhelmsplatzu 7 čaka na ozdravitev tisoč ljudi, ga to ne zanima. Ozdravitve bolezni so sekundarnega pomena. Njega zanima le odrešenje duše in odpuščanje grehov. Vse telesne obremenitve so malenkost v primerjavi z odrešenjem duše. Ker Gröning na njegovo vprašanje, če lahko tudi odpušča grehe, ni odgovoril, je glede pogovora z Gröningom v celoti nezadovoljen.

7. junija 1949:
Ponoven obisk zdravniške komisije pri Gröningu, v kateri sta tokrat Wöhrmann in medicinski svetnik dr. Siebert. Peturna diskusija. Prepoved kakršnekoli zdravilske dejavnosti ostane v veljavi. Podaljšanje roka za pritožbo do 28. julija. Gröningu se še enkrat ponudi možnost, da dokaže svojo zdravilsko sposobnost na klinikah in v bolnišnicah. Zaradi njegovega globoko zakoreninjenega nezaupanja pa do tega ne pride več.(prof. dr. Fischer kot pooblaščenec s strani Revue kasneje ugotovi, da to nezaupanje ni bilo neupravičeno.)

18./19. junij 1949:
Da bi pomiril tisoče bolnikov, ki na Wilhelmsplatzu čakajo na Gröninga, se čuti Wöhrman prisiljen, da začasno omili prepoved izceljanja.

20. junija 1949:
Demostracije čakajočih na ozdravitev pred mestno hišo in Wöhrmannovim stanovanjem. Policija je nemočna.

21. junija 1949:
Ponovna omilitev prepovedi.

24. junija 1949:
Vrhovni direktor mesta Meister se vrne in potrdi prepoved. Ponovne demonstracije. Zmešnjava postaja vedno bolj nerešljiva.

25. junija 1949:
Na povabilo veletrgovca Westphala iz Hamburga, kateremu je Gröning olajšal obremenitev zaradi astme, se Gröning poda v Hamburg. Upa, da bo lahko tam nadaljeval s svojo zdravilsko dejavnostjo. Vendar se to tudi v Hamburgu izkaže kot nemogoče.

29. junija 1949:
Gröning zapusti Hamburg z neznanim ciljem. Spremljata ga Hülsmann in njegova žena. Javnost in policija izgubita sled za njim.


Legenda k slikam:

Von Gröning behandelte Kranke, die Professor Dr. Fischer aufsuchte, bevor er mit Gröning selbst zusammentraf:Bolnica, ki jo je obravnaval Gröning in jo je profesor dr. Fischer obiskal, preden se je sam srečal z Gröningom.

  1. Gospod Klüglich iz Bielefelda, obolel na ledvicah, ki je živel v stalnem strahu pred operacijo. Naše poročilo opisuje, v kakšnem stanju ga je našel s strani Revue pooblaščeni prof. dr. Fischer tedne po Gröningovi obravnavi.
  2. Hčerkica hamburške družine Mendt dokaže prof. Fischerju, da je potrebno narediti Gröningov-efekt uporaben za medicino. Gröning je uspešno psihoterapevtsko deloval na spinalno otroško paralizo.
  3. Gospa Wehmayer. Ko jo je prof. Fischer obiskal in slišal za njena bivanja v bolnišnicah, je bil močno prevzet nad Gröningovim delovanjem na daljavo in dogodkom, o katerem mu je pripovedoval njen mož (glej poročilo).
  4. Gospodična Schwerdt je prof. Fischerju opisala v poročilu navedeno srečanje z Gröningom, kako jo je s pomočjo srebrne kroglice pripeljal nazaj k moškemu, ki ga je ljubila in kako je oba ozdravil.
  5. Gospa W., ki v Bielefeldu vodi trgovino s kolesi, ki jo je imel njen leta 1946 preminuli mož. Prof. Fischer se pogovarja z zdravnico, ki se je pred Gröningom lotila dolgotrajnega in navidez brezizhodnega zdravljenja.
  6. Resen poslovnež Kargesmeier v Bad Oeynhausnu, kateremu niso mogli z nobeno operacijo odvzeti bolečin zaradi nevralgije trigeminusa. Po Gröningovem zdravljenju ga je prof. Fischer našel zdravega.
  7. Ob postelji gospe E. sedi dr. Morters, ki je zdravil pacientko preden je nanjo deloval Gröning. Tudi ta primer je spodbudil Revue, da prepriča zdravnike neke univerzitetne klinike glede kliničnega preizkusa, o katerem Revue poroča v naslednji številki.

Noč velikih ozdravitev

Noč velikih ozdravitev

Zeitungsblitz, sept. 1949: Posebna izdaja o Gröningovih uspehih

Die Zeitung „Zeitungsblitz“ dokumentiert die Geschehnisse am Traberhof in Rosenheim im September 1949, wo durch Bruno Gröning Tausende von Menschen gesund wurden.V naslednjih vrsticah vam prinašamo objektivno poročilo našega posebnega poročevalca, ki se je lahko kot predstavnik tiska v dneh 27. in 28. avgusta na Traberhofu za 15 ur pridružil velikemu darovalcu ozdravitev Brunu Gröningu, medtem ko je več sto ljudi doživelo ozdravitve.

 

Prve ozdravitve dneva

Naš dopisnik poroča: Že dopoldne je mnogim iskalcem pomoči, ki so opoldne v zboru klicali po "njihovem Gröningu" prineslo veliko srečo, saj je s kratkim nagovorom pozdravil čakajoče. Vendar nimam namena poročati o tem, temveč o enkratnih, nepozabnih urah, ki sem jih sam doživel pozno popoldne in zvečer.

Ozračje je nekako polno napetosti, iz različnih razlogov se je danes, v soboto, zbralo še posebej veliko trpečih in radovednih na vrtu pred Traberhofom in ta napetost je naraščala iz ure v uro, še bolj potem, ko so oznanili, da bo gospod Gröning danes zvečer ponovno nagovoril vse čakajoče. Pričeli so že postavljati fotoaparate na balkon, teraso in parkirišče in prihajalo je vedno več ljudi.

Medtem poizvedujem o novih ozdravitvenih uspehih, za katere mislim, da sem jih dolžan posredovati bralcem in krogu okrog Gröninga kot trezno reportažo brez težnje po senzacionalizmu.

Gospa Würstl iz Rosenheima, Münchnerstr. 42, mi verodostojno poroča, da se do danes opoldne ni mogla pripogniti in dvigniti noge s tal, zaradi svoje ohromelosti. Žareča od veselja je šla po Gröningovem nagovoru prvič nasproti svojemu soprogu in spet se lahko pripogne kot vsak zdrav človek.

Tam je, podobno kot gospod Haas iz Münchna, gospa iz Endorfa, ki smo jo do sedaj poznali le v ležečem položaju, vstala iz invalidskega vozička in naredila prve poskuse hoje.

Usedel sem se za mizo k znancu, čigar soprogo, filmsko igralko Karin LEMBECK, iz München-Laima, markantno rjavolasko, poznajo vsi "stalni gostje". Pripoveduje mi o ozdravitvi nekaj mesecev trajajoče paralize živca leve roke, ki se je zgodila preko Gröningovega dopoldanskega telefonskega zdravljenja na daljavo. V trenutku prihoda na Traberhof je Gröningov 'krog valovanja' hipoma in nenadoma učinkoval tako, da je gospa L. začutila vroče in hladne navale krvi in zaklicala: "Za Božjo voljo, kaj se dogaja z mojo roko? Ne čutim je več!" - in s to isto "pogrešano" in ohromljeno roko, ki je prej ni mogla dvigniti niti do višine mize, je spontano segla k obrazu in le nekaj trenutkov kasneje popolnoma sproščeno preko svojega velikega poletnega klobuka. Zaradi notranjega vznemirjenja so jo oblile solze veselja in hvaležnosti, solze, ki so nadomestile vse besede. Šele nekaj ur kasneje je lahko hvaležno segla v roko gospodu Gröningu, vendar se je veliki pomočnik skromno branil: "Zahvala ne pripada meni, temveč Stvarniku tam zgoraj, ki mi je dal moč, da sem danes zjutraj v telefonskem pogovoru z vašim soprogom sprožil to ozdravitev, ki jo je Bog dokončal brez mojega sodelovanja v trenutku vašega prihoda. Vaša vera vam je pomagala, spoštovana gospa!"

Druga dama, gospa Wagner iz München - Laima, iz kroga Lembeck, je štiri leta trpela za paralizo živca na levi strani kot posledico možganske embolije. Stanje se je med tem sicer deloma izboljšalo. Stala je na vrtu in Gröning je nanjo deloval na daljavo iz zgornjih prostorov. Polni napetega pričakovanja smo spremljali učinek, vendar gospa zaradi vrveža, ki je vladal okrog nje, ni zmogla vzpostaviti potrebne koncentracije. Iz enakega razloga tudi naslednji poskus v nočnih urah, ko se je osebno srečala z mojstrom, ni prinesel želenih rezultatov, saj so bile notranja pripravljenost, koncentracija čutov in p o n ovljena predstavitevlenekajurpo delovanju na daljavo močno ovirane.

HV tem, kot tudi v dveh drugih primerih, je bilo jasno dokazano, da je ponovljen prihod v privatne prostore gospoda Gröninga, kadar je razlog zanj mnenje, da je telepatsko delovanje zgrešilo svoj cilj, le znak nezaupanja do velikega izceljitelja.

In naenkrat je tako daleč. Več sto ljudi stoji tesno stisnjenih drug ob drugem. Ura je bila 7:30 zvečer. Polagoma so se spustile večerne sence. Konji so že zdavnaj izginili iz ograd, sonce je zlato obsijalo naše čudovito modre gore. Napetost narašča in postaja nevzdržna. Tedaj stopi Gröning ob glasnem slavljenju na balkon in prosi za nekaj minut potrpežljivosti, da se v tišini naravna na množico ljudi, ki jih zaprosi, da se prav tako skoncentrirajo. Gospod S., iz kroga njegovih sodelavcev, usmeri bolnike v prve vrste v vidno polje in tiho daje navodila, kako naj se obnašajo: roke položijo na kolena, naj se ne stikajo, naj odženejo misli na bolezen, tako se glasijo njegovi nasveti. Prav ta napeta tišina v pričakovanju, ta notranja duševna priprava na trenutek učinkovanja Gröningove ozdravitvene moči, prinaša največji možni ozdravitveni uspeh. Komaj kak šepet gre skozi množico ljudi. Nemogoče je opisati situacijo in vzdušje, to pretresljivo atmosfero polno vere, v kateri ti ubogi trpeči ljudje, z vsemi svojimi vidnimi in nevidnimi težavami, z bolj ali manj trdno vero čakajo na trenutek svoje ozdravitve.

Vmes je preteklo 15 minut priprav na snemanje dokumentarnega filma, minut, za katere človek verjame, da jih doživi samo enkrat, pričakovanje napolnjeno s tolikšno energijo, da čuti svoj lasten in hkrati tudi utrip srca svojega soseda. Gröningov sodelavec medtem sprašuje posameznike, od kje so prišli. Zastopana so imena krajev iz vseh delov in območij Nemčije: Allgäu, Schwaben, Köln in Frankfurt, Zgornja- in Spodnja Bavarska, Bodensee in Waterkant, ja celo iz Berlina in seveda veliko domačinov. Posebej se gospod Gröning razveseli obiska starega vojnega tovariša, ki je bil med čakajočimi in s katerim je moral v Kareliji in na Finskem deliti težko usodo ruskega ujetništva. Množico se ponovno zaprosi, da gospodu Gröningu ne postavljajo nobenih vprašanj in se popolnoma naravnajo na to, kar bo Gröning govoril.

Gröning nagovori čakajoče

Popolnoma se je zmračilo. Z vseh strani zasvetijo žarometi, filmski aparati začnejo tiho teči. Vsi drugi zvoki popolnoma utihnejo, vsi pogledi se usmerijo na balkon, na katerega ob 20.15 uri stopi gospod Gröning, obkrožen s svojimi gostitelji, sodelavci in ozdravljenimi. Sledijo minute najgloblje tišine, v katerih veliki pomočnik človeštva sklene roke in usmeri pogled v nebo. Nato vzpostavi popoln stik s svojimi vernimi iskalci pomoči, tako da pogleda vsakemu posamezniku v vznemirjeni obraz.

Nato začne Gröning s svojim toplim, simpatičnim glasom, ki mnoge tako očara, izgovarjati besede, ki so enostavne in prihajajo iz najgloblje vere:

"Moji dragi iskalci pomoči! Tako kot vsak dan, so se tu znašli ljudje, ubogi in trpeči ljudje, ki iščejo ozdravitev in jo bodo tudi našli. Toda tudi taki, ki jih je sem privedla čista radovednost, posamezniki, ki že sami vedo, da so skeptiki. Jaz to povsem točno čutim in prosim, da svoje misli umirite ter se prepričate glede na dejstva. Tu ne gre za predstavo in ceneno prikazovanje čudežev, za kaj takega je ura preveč resnega pomena in trpljenje ljudi okrog mene preveliko.

Nikogar od tu prisotnih nisem poklical, nasprotno, prosil sem jih, da počakajo do dne, ko bodo prejeli pomoč v urejenih razmerah. Kdor ne verjame vame, naj ne pride več!

Vem, da so mnogi med vami v tem trenutku že na poti k ozdravitvi! Nameravam ostati tu v Zgornji Bavarski in vas prosim, da imate potrpljenje, dokler mi ne bo izdano dovoljenje za javno ozdravljanje in bodo urejena zdravilišča. Vendar ima pravico do ozdravitve le tisti, ki v sebi nosi Božansko vero. Žal obstajajo ljudje, ki so jo že pred leti izgubili ali umazali.

Povem vam: Edini zdravnik, zdravnik za vse ljudi je in ostaja naš Gospod Bog! Samo On lahko pomaga. Vendar On pomaga le vernim, ki so pripravljeni odvreči svojo staro obremenitev. Ne potrebujete verovati v malega Gröninga, imeti pa morate zaupanje vame. Jaz ne želim vaše zahvale, ta pripada samo Bogu – jaz le izpolnjujem svojo dolžnost!

Ker tega ne veste, vam povem, da lahko pustite strah in denar doma, ampak morate s seboj vedno prinesti svojo bolezen in veliko časa, kar vam bom potem odvzel. Vsi bodite človek človeku; ne bodite sovražni, zlagani, ne storite nikomur ničesar slabega, nikoli ne bodite nevoščljivi. Najboljše in največje darilo v tem zemeljskem življenju ni bogastvo, ni denar, temveč zdravje, ki je več vredno od vseh zemeljskih dobrin. Od mojih sodelavcev ste slišali, kako morate ravnati, da boste lahko na sebi občutili čim večji učinek. Tu ne želim izvesti nobene javne ozdravitve! Najprej mi mora biti zagotovljeno, da smem javno pomagati. Vendar se je do sedaj vedno dogajalo, da so ljudje, ki so bili v moji bližini, ozdraveli. Ne potrebujete mi naštevati vaših težav, jaz vidim skozi vas in vem vse o vas!"

Gospod Gröning je na nekaj enostavnih primerih pokazal svojo moč delovanja, ki so jo ljudje z vzkliki potrdili in nato nadaljeval: Vsak je prejel to, kar je želel imeti; vendar samo tisti, ki se je čutil povezanega s svojim Gospodom Bogom. Od tu želim, če bo šlo vse po sreči, v tesnem sodelovanju z zdravniki zgraditi nekaj zdravilišč, da bom lahko pomagal vsem vam. Vsem tistim, ki pridejo k meni za svoje bolne svojce želim reči: 'Sem že pri njih!' Ko boste prišli domov, boste lahko ugotovili, da bolnik ni več tak, kot v trenutku, ko ste odhajali! Z dolgim aplavzom so se zahvalili nesebičnemu možu za njegove besede.

Dva predstavnika vlade za Gröninga

Tedaj je popolnoma nepričakovano in spontano iz ozadja pristopil direktor policije iz Münchna Pitzer: "Moji dragi Rosenheimčani! Tukaj vam govorim o svojem današnjem osebnem doživetju. Sem sem prišel v prvi vrsti kot bolan človek, vendar tudi kot bavarski uradnik in opazovalec. Še nikoli v življenju nisem prejel tako čudovite diagnoze, niti od najbolj slavnih profesorjev, kot tu od gospoda Gröninga v le nekaj trenutkih, ne da bi se dotaknil mojega telesa. Osebno trdno verjamem v svojo ozdravitev in nosim odgovornost za to, kar se tu dogaja vse do  najvišjih vladnih pozicij  , pa če določenim gospodom – vi že veste, katere mislim - to ustreza ali ne. Odločilno je to, da se bolnim pomaga. Že štiri leta sem dan in noč v akciji in sem tako dobil težko obremenitev, za ozdravitev katere sem zaman žrtvoval že skoraj polovico premoženja. Govorim zase in za vse vas – in naj se povsod sliši, ker moram ostati zdrav za vse spodobne ljudi. Zahvaljujem se vam, gospod Gröning, za vašo pomoč. Naj vam podari Gospod Bog moč, da boste lahko pomagali vsem tem ljudem, ki k vam prihajajo v trdni veri in odprtih src.

Imejte še naprej popolno zaupanje v Gröningovo sposobnost ozdravljanja in pomagajte vsi premagati še zadnje težave. Moj prijatelj v deželnem zboru bo poskrbel za to, da bo nekega dne, morda že kmalu, gospod Gröning prejel licenco za ozdravljanje."

Nato je prevzel besedo poslanec deželnega zbora CSU, Hagn: "Pravzaprav nisem želel govoriti, ker sem bil v zadevi Gröning zelo skeptičen in sem se želel osebno prepričati o tem, kar se tu dogaja. Danes sem doživel toliko pretresljivega, da ne najdem besed, s katerimi bi to lahko opisal. Več ne morem povedati. Vse vas prosim, verjemite v poslanstvo gospoda Gröninga!" Množica se je na to odzvala z burnim aplavzom.


Nočne ozdravitve na Traberhofu

Sedaj se je Gröning z balkona posvetil nekaterim težkim in prav tako obžalovanja vrednim primerom ohromljenosti.

Gospa Monika Baumgärtner iz Bad Aiblinga, ki je na Traberhofu čakala že več dni, si je pred tremi leti zaradi padca v gorah Watzmann poškodovala hrbtenico. Padec je povzročil popolno lezijo spodnjega dela telesa. Gospe je z največjimi napori uspelo, da je lahko nekaj časa stala, kljub temu, da jo je močno oblival znoj – sedaj je Gröning pozval druge bolnike z ohromljenimi in togimi okončinami, da jih premaknejo ali upognejo. Trudoma se prerinem do usmiljenja vrednega invalida gospoda Georga Aignerja, iz Rosenheim- Thallerbräua, ki prav tako ves žareč od veselja demonstrira, kako ob glasnem pokanju zagrizeno upogiba otrdele sklepe ter ponosno položi levo peto na desno koleno in obratno. To je bil drug primer za skeptike, o katerem so se lahko prepričali vsi navzoči. Pri nekem pekovskem mojstru iz Bad Aiblinga je po nekaj minutah skoraj popolnoma izginil že več let trajajoč živčni šok. Gröning je obljubil, da ga bo dokončno ozdravil v nekaj tednih.

Sedaj je Gröning še enkrat spregovoril osuplemu občinstvu: "Če je pri vaših znancih in sorodnikih doma nastopilo izboljšanje, mi to prosim kmalu sporočite in dodajteoznako n  današnjega datu ma, kot odločilnega dne, zato, da bom vedel, koliko ozdravitev se je danes zgodilo. Vsem vam želim lahko noč in popolno ozdravitev v imenu Boga."

Po tem se je veliki izceljitelj s svojimi sodelavci umaknil nazaj v dnevne prostore, da bi tu brez premora na primerih, ki so mu jih že od jutra predstavljali zdravniki in tisk, dokazoval uspeh svoje ozdravitvene sposobnosti.

Medtem, ko sem se do sedaj gibal izključno med bolniki, zato da bi imel z njimi kar najtesnejši stik, sem na povabilo družine Hawart prisostoval neposrednemu zdravljenju najtežjih primerov. Preko dolge vrste čakajočih v predsobi sem vstopil v zasebne prostore. Že pri vstopu se navkljub svoji objektivnosti nisem mogel upreti nekemu posebnemu fluidu. V tem trenutku je že pristopil gospod Gröning in mi trdno stisnil roko. Za trenutek sem imel občutek, kot da bi njegov močan a kljub temu nadvse prijazen pogled prodiral skozi mene. Njegove prve besede, ki mi jih je namenil, so razkrile veliko razočaranje, ki ga je že doživel s tiskom.

Medtem, ko se je zgodilo nekaj zanimivih ozdravitev otroških ohromljenosti z vidnim uspehom, se je okrog polnoči v eksotično opremljenem zimskem vrtu oblikoval krog. Pod svetlobo štirih žarometov se je zbralo 24 oseb, med njimi zdravnik dveh pacientov, gospod dr. Meyer iz invalidske bolnišnice Bad Tölz, nadalje neka zdravnica, študent medicine in spremljevalec nepokretnih ljudi. Dež neprekinjeno pada na stekleno streho in trije filmski operaterji usmerijo svoje kamere na paciente. Vsak primer se posname pred, med in po ozdravitvi za potrebe dokumentarnega filma, ki ga bodo predvajali širšim množicam. Gröning se kot vedno pripravlja v sosednjem prostoru na ozdravitve. Njegov pomočnik, gospod Schmidt zaprosi navzoče, da se navzven in navznoter koncentrirajo na poskuse ozdravitev, ki sledijo. Pri tem – očitno kot Gröningov medij – sporoči, da se med navzočimi nahaja gospod, ki naj spremeni svojo neutemeljeno skeptičnost ali pa zapusti prostor, da ne bi prekinjal duhovne povezave z iskalci pomoči. – Vendar nihče ne zapusti prostora.

Tedaj se med vrati prikaže Gröning in zaprosi navzoče, da se skoncentrirajo le na to, kar se dogaja v njihovih telesih. Gröning vstopi v krog in se očitno intenzivno ukvarja z gospo Baumgärtner iz Bad Aiblinga, ki mu je tu še enkrat osebno predstavljena. Nastopi tišina, polna pričakovanja, sliši se brnenje filmskih aparatov. Naenkrat se Gröning obrne in vpraša pacientko: "In kaj čutite sedaj?" Običajno sledi odgovor, gomazenje v stopalih, cukanje v mečih, kljuvajoča bolečina v ledvicah- oziroma bližini mehurja, močno pretakanje v črevesju, pritisk v želodčni žlički ali pa se pojavi močno tresenje po vsem telesu, ki ga vsi opazijo. Tako ali podobno se kažejo simptomi zdravljenja skoraj pri vsakem pacientu. Mojster se osredotoči do centimetra natančno na obolelo mesto, ki je povzročilo ohromljenost. Gospo B. pusti trikrat globoko zajeti zrak. Tedaj pacientka nenadoma zavpije. "Skozi!" Obrnjen stran od pacientke in tako, da ga ne vidi, demonstrira gospod Gröning zdravnikom s prsti , kako se lahko brez operativnega posega določen živec prekine in ponovno sešije, pri čemer pacientka navidezno doživi vso bolečino te operacije. V nadaljnjem zdravljenju se pacientka počuti "lahko", komajda čuti telo, pokaže naraščajoče evforično počutje, v zamahu dvigne levo roko, se podpre na naslonjalo stola in naredi svoj drugi poskus, da bi vstala s stola: "Kmalu bo spet hodila!" – se je glasila "Gröningova diagnoza."

Zdravljenje težkih primerov

Osemletna deklica, ki je pred leti skoraj oslepela,Evelyn Gschwind iz Münchna, s težkimi okvarami roženice in do sedaj petkrat operirana, že po nekaj tretmajih v istem dnevu vidi brez očal bolje kot kadarkoli do tistega trenutka. Na primer v oddaljenosti 500 m vidi vlak, ki se pelje mimo. Kopreno pred levim očesom odstrani Gröning tako, da mala Evelyn položi svojo levo roko pred oko in jo nato na hitro potegne stran. Nato lahko prepozna vsako podrobnost v prostoru.

Sedaj zaprosi Gröning tri moške iz spremstva pacientk, da stopijo na balkon, ker odvračajo pozornost svojih varovank. Nato razdeli papirne kroglice iz praznih cigaretnih zavojčkov, ki jih lastnoročno zvije in očitno nosijo v sebi magnetično moč ter so tako zaželene, da se prodajajo – seveda kot slab ponaredek – celo na črnem trgu v Münchnu. Ti "nosilci moči" naj bi kljub prostorski oddaljenosti vzpostavili stik pacienta z Gröningom in olajšali nujno potrebno koncentracijo za zdravljenje na daljavo.

Medtem se začne na vzhodu že mračiti in mojster še vedno ne kaže nobenih znakov utrujenosti. Moč svoje vztrajnosti očitno prenaša na svoje obiskovalce, kajti tudi nihče od njih ne želi zapustiti tega "čudežnega kraja". Pojem spanje je za Gröninga tujka. Hiter pomik roke od čela, preko njegove markantne glave do zatilja odstrani vsako najmanjšo sled utrujenosti. Neprekinjeno tlijo v njegovih rokah cigarete in njegova prehrana sestoji le iz malih porcij.

Sedaj ga pokličejo k težkemu primeru na zadnjem dvorišču, kjer že več dni nanj, kot na svoje zadnje upanje, čaka 35-letni gospod Fischhaber iz Bad Tölza. Zaradi nesreč z bobom in motorjem ima gospod Fischhaber delno ohromljenost na delih telesa, ki se od maja 1949 stalno slabša. Tri zdravniška mnenja najbolj priznanih profesorjev iz Münchna nihajo med zastrupitvijo z bencinskimi hlapi, poškodbo hrbtenice, tumorji na glavnem živčnem vodu in najnovejšo ugotovitvijo zdravnika, ki ga je danes pripeljal k Gröningu, to je poškodbo možganov. Že pred dvemi meseci je gospod Fischhaber obiskal Gröninga v Herfordu, kjer mu je le-ta obljubil ozdravitev. Medtem, ko je po tem obisku v Herfordu, popolnoma izginila obremenitev na ledvicah, do katere je prišlo zaradi dolgoletnega medikamentoznega zdravljenja, je pri ostalih bolezenskih simptomih uspeh izostal. Pripravo na to jutranjo konzultacijo je izvedel Gröning že v večernih urah preko zdravljenja na daljavo, med katerim je Fischhaber zaznal močno gomazenje v levi roki in levih mečih ter bolečine v nogi podobne bolečinam pri vnetju mišic.

Razlog za dosedanji izostanek očitne ozdravitve ali izboljšanja navede gospod Gröning v pozornost zbujajoči "jasnovidni" izjavi in reče: "Varujte se pred zakoncema, s katerima prijateljujete in nista dobronamerna. Gospa je črnolasa, moški je temno blond, s prečo, približno 1,70 m visok. Ta moški bo – če želite natančneje vedeti – dva dni po vašem povratku od tu, in sicer ob 6.00 uri zvečer stopil v vašo hišo. Prepoznali ga boste po tem, ko si bo – še preden bo zaprl vrata – obrisal nos z belim robcem. Ta moški do danes preprečuje vašo ozdravitev preko mene, ker je že javno zaničjivo govoril o tem. Ta oseba stoji med vami in menoj in prekinja potrebni stik. Izogibajte se tega gospoda in potem boste v kratkem ozdravljeni."

Zadnje zdravilčeve besede, ki mi jih je izrekel, preden sem se odpravil domov in dajejo usmeritev za njegovo prihodnje delo, so bile: "Svoje paciente želim ozdraviti v nekaj minutah z naslednjimi besedami: BOG Z VAMI! BILI STE BOLNI! NASVIDENJE!"

A. Stecher

Pripomba uredništva

To je poročilo našega dopisnika, ki ga posredujemo brez navedbe našega stališča. Naši bralci naj si na podlagi teh opisanih dejstev sami ustvarijo svoje mnenje o Gröningovi "zdraviteljski umetnosti" in o tem, ali je potrebno takojšnje dovoljenje s strani državnega ministrstva za njegovo opravljanje "zdravilske dejavnosti" v interesu mnogih bolnikov in ljudi s telesnimi poškodbami.

Ker Gröning načrtuje začasno še naprej ostati na Traberhofu pri Rosenheimu, bomo ob primernem času pripravili nadaljnje "posebne izdaje".

Pisem ali drugih sporočil gospodu Gröningu ne moremo posredovati. Seveda lahko v s ak zainteresiranipošljesvoje pismo (brez fotografije) ali drugo sporočilo na njegov naslov: Gospod Bruno Gröning, Rosenheim-Land, Traberhof. Drugi naslovi, ki morda krožijo tudi na črnem trgu, so napačni. Gospod Gröning prosi za razumevanje, da osebna srečanja z njim niso možna, dokler ne bo dobil uradnega dovoljenja za svoje delo.

Bruno Gröning - Njegova beseda prežene bolezen

Bruno Gröning - Njegova beseda prežene bolezen

Das Neue Blatt, 9.5.1957

Das Neue Blatt: Dr. Horst Mann über Bruno Gröning

Poročilo dr. Horsta Manna

Najprej je potrebno jasno poudariti: ne gre nam za osebo Bruna Gröninga. Das Neue Blatt se ne želi pridružiti tistim, ki ga zanesenjaško slavijo kot zdravilca ali zaničujejo kot šarlatana. Naša naloga je bila: raziskati ozdravitve Bruna Gröninga – kritično in nepodkupljivo, vodeno le z odkritimi prizadevanji, da se pride resnici do dna. Namreč vsi trpeči ljudje imajo pravico izvedeti resnico.



Das Neue Blatt odpira s tem razburljivo poglavje naše neposredne sedanjosti. Kajti tu so dejstva:

  1. Že več kot deset let dosega Bruno Gröning dokazljive ozdravitve. Njihovega števila se ne da oceniti. Gredo v tisoče.
  2. Ta mož je bil zaradi svoje metode večkrat na sodišču. Morali so ga oprostiti. Z zaupanjem se tudi sedaj podaja v nov, zelo sporen proces.
  3. Povsod v Nemčiji obstajajo Gröningova združenja. Njihovi člani so polni spoštovanja do moža, ki jim je dal ne le ozdravitev, temveč tudi duševno podporo.

Das Neue Blatt je govoril s temi ljudmi. Kritično smo raziskali te ozdravitvene uspehe. Vprašali smo zdravnike in znanstvenike in govorili smo s samim Brunom Gröningom. Prostovoljno nam je dal na razpolago gradivo, ki do sedaj ni bilo dostopno nikomur.

Bilo je 27. novembra 1953 v mali vasici Ostenfeld, 14 kilometrov vzhodno od Husuma: nad ravnino okrog vaške gostilne je ležala pritiskajoča napetost. Kot železne spone je stiskala srca ljudi, ki so se stiskali na klopeh in v vrstah stolov. Bilo jih je sto, morda celo stopetdeset.

Prišli so iz Ostenfelda in bližnjih vasi med Rendsburgom in Schleswigom, Husumom in Kappeln. Hitro se je razširila vest: Bruno Gröning je tu! Spet bo ozdravil bolnike! Morda lahko pomaga tudi meni ali očetu s putiko ali otroku, ki je bil tako slaboten in nad katerim je zdravnik le še skomignil z rameni. To so bile misli ljudi, ki so se danes zvečer znašli tu.

Motna svetloba si je prizadevala prodreti v prostor. Padala je na obraze polne pričakovanja in vere. Vendar se je tudi lomila v očeh skeptikov in radovednežev. Ti niso pričakovali ničesar posebnega. Želeli so biti poleg, da bi lahko kasneje sodelovali v pogovorih v teh dolgih zimskih večerih leta 1954. Tako malo se je vendar dogajalo tu na vasi. Pogovori so se vedno znova vrteli okrog enakih tem: vreme, žetev, živina in – bolezen. Ja, in zbolel je lahko konec koncev vsak – morda Gröning pokaže izhod...

Mrmrajoči glasovi so se dvigali proti stropu prenapolnjenega prostora in razkrivali dimno tančico. Nekateri so krčevito stiskali dlani, kot bi molili. Drugi so stresali šale, da bi se otresli notranje napetosti. Spet drugi so skrbeli za svoje bolne svojce.

Samo v zadnji vrsti stolov je bilo zelo tiho. Sem so prinesli težko obolelega, ki je trpel tako hude bolečine, da ni mogel niti sedeti. Na tla so mu položili odejo in ga namestili. Ljudje so ga poznali. Bil je kmet Thies Paasch iz Norbya. Poznali so njegovo grozljivo usodo, bolečine, ki so ga mučile in včasih za tedne položile v posteljo.

Nenadoma je mrmranje potihnilo. Bruno Gröning je stopil v prostor. S svojimi 170 cm telesne višine je deloval majhen, skoraj drobcen, ko se je s hitrimi koraki povzpel na oder. Njegova obleka je bila takšna, kot jo poznamo z mnogih fotografij. Vpadljiva je bila le glava z bujnimi valovitimi lasmi in velike sijoče oči, ki so žarele iz ozkega bledega obraza.

In nato je bilo vse drugače, kot so pričakovali tisti, ki so prišli iz radovednosti ali želje po senzaciji. "Moji dragi prijatelji!" je Gröning nagovoril zbrane. Ta glas je bil mehak in melodičen, brez dramatike in patosa. Ta glas ni omenjal ozdravitev, čudežev, ki jih je njegov lastnik izvajal. Ta glas ga ni hvalil niti slavil kot mesijo, kot ponovno vstalega, ki bi obupanim prinesel rešitev. Gröning je govoril o veri in njeni moči. S preprostimi besedami, ki jih je vsak razumel, sprejel in predelal. Govoril je slikovito in uporabljal primerjave, vendar ni slikal gradov v oblakih.

Gröning je govoril slabo uro. Nihče ni gledal na uro, vsak se je čutil nagovorjenega. Nato se je obrnil k posameznim poslušalcem. "Ali ste kaj čutili?", je vprašal. Nekateri odgovori so prišli tiho, obotavljaje, drugi veselo in pritrjujoče. Nekateri so v rokah krčevito stiskali kroglice iz staniola, ki so jih pred tem delili in poročali o nenavadnem občutku toplote. Drugi so pripovedovali o trepetanju ali bolečih sunkih. Spet drugi so le zmigovali z glavo in odkimavali.

Nekateri so želeli pripovedovati svojo zgodbo o bolezni. Vendar mož v temni svileni srajci in z velikim vozlom na kravati ni bil vedno pozoren poslušalec. Včasih jih je skoraj ostro prekinil: "Jaz ne zdravim bolezni! Bolezen je nered. Pridite v red s samim seboj in z Bogom, in zgodila se bo ozdravitev. Govorimo vendar o čem dobrem. Počutite se dobro v našem krogu!"

So traf ich den Landwirt Thies Paasch in Norby bei Rendsburg: gesund und voller Arbeitskraft: „Das verdanke ich Bruno Gröning!“ sagte er.

Takšnega sem srečal kmeta Thiesa Paascha v Norbyu pri Rendsburgu: zdravega in polnega delovnega elana. "Za to se moram zahvaliti Brunu Gröningu!" je dejal.

Bruno Gröning je šel od mize do mize, od stola do stola. Nato se je obrnil stran. Klic iz zadnje vrste je zaustavil njegov korak. "Gospod Gröning, nekoga ste pozabili!" Bil je župan in predstavnik oblasti občine Owschlag, ki je v tem trenutku vstal in pokazal na Thiesa Paascha, ki je ležal na tleh.

Gröning je stopil do bolnega, se sklonil k njemu in mu postavil vprašanje, ki je bilo namenjeno tudi drugim poslušalcem: "Ali ste med zasedanjem kaj čutili?" Mož, ki so ga bolečine potisnile na tla, je prikimal. "Ja", je nato rekel. "Naenkrat mi je postalo zelo vroče. Samo leva noga je ostala do polovice hladna. In nato je začelo gomazeti v desni roki." Gröning je prikimal. Nič več. Nobene kretnje, nobene tolažbe, nobenega nasveta. S hitrimi koraki je prečkal dvorano.

Nekdo od poslušalcev je zaklical: "Gospodu Gröningu se zahvalimo tako, da vstanemo s svojih prostorov!" Zaškripale so noge stolov in miz. Nato se je zgodilo nekaj neverjetnega. Thies Paasch se je dvignil. Vstal je, kot vsi ostali zdravi. Njegov obraz je bil naenkrat sproščen. Z obema rokama je zavrnil pomoč soseda. Želel je sam uspeti. In uspel je, brez truda in napora – brez bolečin.

Stal je vzravnano in gledal smehljajoče, skoraj zmagoslavno v ganjene obraze ljudi, ki so ga obkrožali. In nato je sigurnih korakov stopil do točilnega pulta. "Vinjak, gospod krčmar" , je naročil. Skoraj kričal je, z glasom, ki je bil prežet z vzhičenjem, upanjem, zmagoslavjem: "Vinjak, gospod krčmar!"

Norby, den 18. aprila 1957

Pred menoj leži mapa z zahvalnimi pismi Brunu Gröningu. Vsebuje 58 poročil o boleznih ljudi, ki vidijo v tem možu svojega izceljitelja in rešitelja od težkega trpljenja. Prihajajo iz majhnega področja Ostenfeld in iz bližnjih krajev. Poročila zajemajo obdobje od zime 1953 do pomladi 1954. Napisali so jih kmetje, gospodinje, poklicni vozniki, zidarski mojstri in drugi obrtniki. Pripovedujejo tudi o čudovitih ozdravitvah otrok.

Moj razum noče verjeti, kar oči berejo. Je preprosto neverjetno. Ljudje naštevajo svoje obremenitve od srčnih in obolenj krvožilnega sistema, revme, krčnih žil, odprtih ran, glavobolov, kožnih izpuščajev, tromboze, vnetij kolka, debelosti, ohromelosti, trde kože, okvare medvretenčnih ploščic, težav z žolčem in tuberkuloze. Srhljiva lestvica bolezni – katere naj bi bile vse ozdravljene s strani Bruna Gröninga.

Obstanem. V oči mi pade ime Thies Paasch, mož, ki je pred skoraj tremi leti po predavanju Bruna Gröninga nenadoma vstal in se počutil ozdravljenega. Berem: "Od leta 1944, torej celih deset let, sem trpel hude bolečine, ki so bile nevrološkega in revmatičnega izvora, ter sem si jih nakopal med vojno v vzhodni Prusiji. Več zdravnikov, zdravilcev in terapij s čajem mi jih je uspelo le omiliti in ne odpraviti. Preteklo jesen so bile bolečine tako hude, da se nisem mogel več premikati. Zdravnik je ugotovil okvaro medvretenčnih ploščic in vnetje išijasa. Potem, ko sem ležal štiri tedne, ne da bi občutil izboljšanje, sem se odločil, da se 27. novembra odpeljem v Ostenfeld, kamor je takrat prišel gospod Gröning. Ker nisem mogel niti hoditi niti sedeti, sem preležal dve uri na tleh. Ko je gospod Gröning stopil v prostor, sem takoj začutil olajšanje. In ko je gospod Gröning končal svoj pogovor s skoraj 200 glavo množico ljudi, sem lahko sam vstal in brez palice zapustil dvorano. Kot po čudežu sem sedaj zdrav in lahko opravljam svoje delo. Prisrčna hvala gospodu Gröningu, da sem preko njega prejel svoje popolno zdravje. Thies Paasch, Norby"

Kaj je postalo iz tega moža? Ali je spontana ozdravitev ostala trajna? Ali gre res za čudežno ozdravitev, ali pa je trenutna moč, nenadna vera, ki jo je izžareval Bruno Gröning, zaprla izvor bolečine, ki je nato ponovno izbruhnila morda še v močnejši obliki?

Le nekaj ur kasneje mu sedim nasproti v izbi njegove kmetije v Norbyu. Svež, vesel možak, ki bi lahko štel tako 40 kot 50 let. Pravkar se je z vlakom in kolesom vrnil iz Husuma, kjer je končal šolo za voznike.

Odkritosrčno pripoveduje. In že njegove prve izjave mi prihranijo vprašanje, ali je ozdravitev trajna. "Gospodu Gröningu sem iz vsega srca hvaležen. Njemu se lahko zahvalim, da danes spet z veseljem delam in da sem zdrav."

Thies Paasch ima vse razloge za to. Ko ponovno opisuje čas svojega trpljenja, mi postane jasna vsa teža njegove bolezni. Potem, ko se je med vojno prvič zlomil, je poskusil vse. Vendar se je revmatizem dalje krepil. Prišlo je do deformacije hrbtenice. Zdravniki so lahko bolečine le lajšali z injekcijami.

"Takrat nisem več videl izhoda" , je dejal Thies Paasch. "Doživel sem preveč porazov. Ko se je potem pojavilo ime Gröning, sem vedel in čutil: samo on me lahko reši! Verjel sem v to, ko so me nesli v avto, ki me je peljal v Ostenfeld in sem tajil bolečine."

"Ali ste bili medtem spet pri zdravniku?", sem vprašal zagorelega kmeta, ki je lahko spet s polno močjo opravljal svoje zagotovo vse prej kot lahko delo. Thies Paasch se smeji: "Zakaj naj bi to storil?", pride njegovo proti vprašanje "Počutim se vendar zdravega, popolnoma zdravega!"

Kljub temu sem kasneje vprašal nekega zdravnika, ki ga je dalj časa zdravil z injekcijami. "Res je", je dejal. "Gospod Paasch je bil bolan. Med drugim je imel vnetje živca. Za ozdravitev je potreboval močan impulz. Tega mu je dal Gröning."

Prebudila se je moja radovednost. Je bil ta primer osamljen, posamičen uspeh? Poiskal sem druge paciente – in doživel nova presenečenja. O tem bom poročal naslednji teden.

Dokumentarfilm

Dokumentarni film:
„Fenomen
Bruno Gröning”

Termini predstav v mnogih mestih po celem svetu

Založba Grete Häusler

Založba Grete Häusler: Velik izbor knjig, revij, CD-jev, DVD-jev in koledarjev

Znanstveniki imajo besedo

Znanstveniki imajo besedo: Zanimivi vidiki učenja Bruna Gröninga