Veliki sodni proces (1955-1957)
Obtožba za uboj iz malomarnosti in oprostilna sodba z dokončno prepovedjo ozdravljanja
4. marca 1955 je državno tožilstvo vložilo obtožbo proti Brunu Gröningu. Ponovno so ga bremenili, da je prekršil Zakon o zdravilstvu. V eni od točk obtožnice so ga obdolžili povzročitve smrti iz malomarnosti.
Gröning ugovarja obtožbam, da je obljubljal ozdravitev in prepovedoval zdravniško oskrbo
Potem, ko je dobil obtožnico, se je obrnil na svoje prijatelje: "Moji dragi prijatelji! V teh dneh so celoten tisk in radijske postaje v bolj ali manj tendencioznem stilu poročali, da je Münchensko državno tožilstvo druge stopnje pripravilo proti meni tožbo zaradi povzročitve smrti iz malomarnosti. Leta 1949 naj bi 17- letnemu dekletu, ki je bolehalo za tuberkulozo, obljubil ozdravitev in ji s tem preprečil zdravljenje v sanatoriju in obisk pri zdravniku. Tako naj bi bil kriv za smrt tega mladega dekleta. Kdor je z zdravim razumom prebral ali slišal to sporočilo, je lahko spoznal, kakšen je bil namen le-tega: ustvariti zmedo med mojimi prijatelji in vse iskalce pomoči odvrniti od spoznanj, ki sem jih razglašal. Z vsemi sredstvi se poskuša ovirati moje aktivnosti, aktivnosti Gröningove Zveze in tudi vaše. Seveda so stvari drugačne, kot so predstavljene! Mojim prijateljem ne potrebujem pojasnjevati mojih različic, oni vedo, da ne obljubljam ,ozdravitev' in nikoli ne odsvetujem zdravniške oskrbe."
Nenavadno pozen začetek preiskav
Gröning nadaljuje svojim prijateljem: "Leta 1952 sem bil oproščen. Ali ni nenavadno, da primer 'Kuhfuß', ki se je zgodil že konec leta 1949/1950, v procesu proti meni v letih 1951/1952 navkljub vsej predloženi dokazni dokumentaciji, ni bil sprožen že takrat! Ali ni pozornost vzbujajoče to, da so preiskave za ponovno obnovo procesa sprožene ravno v tem času, ko je bila javnost seznanjena s tem, da je bila 22. novembra1953 v Murnau ustanovljena Gröningova zveza Kajti od januarja 1954 je policija zaslišala in nadzorovala številne krajevne voditelje skupnosti in prijatelje ter tudi člane Zveze."
Zavrnitev razbremenilnih prič, priče na strani tožilstva dobrodošle
Priprava procesa se je vlekla več kot dve leti. Obramba Bruna Gröninga je bila znatno otežena. Skoraj vse razbremenilne priče so bile zavrnjene, priče obtožbe pa so bile odobrene. Med njimi sta se znašla tudi dva nekdanja Gröningova sodelavca: Eugen Enderlin in Otto Meckelburg – v prvem procesu še soobtoženi – je sedaj nastopil na opazno ostrejši način proti Gröningu. Naredil je vse za to, da bi mu škodil. V točki obtožnice, ki je obravnavala uboj iz malomarnosti, je odigral odločilno vlogo. Šlo je za primer, ki se je zgodil v času njegovega "menedžerskega delovanja" za Gröninga.
Manipuliran sodni primer Ruth Kuhfuß
Novembra 1949 je bančni uradnik Emil Kuhfuß skupaj s svojo sedemnajstletno hčerko Ruth, ki je bolehala za obojestransko pljučno tuberkulozo, prišel na eno od Gröningovih predavanj. Gröning je takoj spoznal, da dekletu ni več moč pomagati, kar je povedal tudi zdravniku, ki je bil prisoten. Vendar je Meckelburg nanj odločno pritiskal ter zahteval, da se zavzame za primer. Tako je prišlo po predavanju do osebnega srečanja med Brunom Gröningom in Ruth Kuhfuß. Gröning je bolnico hrabril, od očeta pa zahteval, naj čez devet dni poskrbi za pregled pri specialistu. S tem je želel doseči, da se dekle, ki ni več hotelo slišati za zdravnike, preda v medicinsko oskrbo. Oče je zagotovil, da bo za to poskrbel.
V času, ki je sledil, je korespondenca vodila samo do Meckelburga in ni prodrla do Bruna Gröninga. Šele maja 1950 je ponovno slišal za Ruth Kuhfuß. Oče je medtem pošiljal roteče pisne prošnje na Gröninga in ga prosil, da jih obišče. Meckelburg pisem ni posredoval dalje, temveč se je brez Gröningove vednosti dogovoril za srečanje z gospodom Kuhfußom. Šele tik pred dogovorjenim terminom je Meckelburg o srečanju obvestil Gröninga in ga prisilil, da je šel zraven.
Kasneje je Meckelburg zatrjeval, da je Bruno Gröning dekletu obljubil ozdravitev. Pri tem pa je bil on sam tisti, ki je očetu zagotovil, da bo Gröninga pripravil do tega, da bo ozdravil njegovo hčerko. Meckelburg je v bančnem uslužbencu videl dober vir zaslužka, ki ga je hotel izkoristiti, pri tem pa je potreboval Gröninga. Kmalu po tem obisku se je Gröning z Meckelburgom razšel.
Težak očitek proti Brunu Gröningu je bil tudi ta, da naj bi Ruth Kuhfuß prepovedal zdravljenje pri zdravniku. Očitku nasprotno je bilo dejstvo – kar so potrdile tudi priče obtožbe – da je dekle že na prvem srečanju napotil k zdravniku. Tudi v nekem radijskem govoru je jeseni 1949 ljudi pozval, naj se "vse do konca pustijo pregledati pri zdravniku". Iskalcem pomoči je vedno svetoval, naj zaupajo svojim zdravnikom.
Ruth Kuhfuß, ki je imela za seboj že nekaj bolečih, vendar neuspešnih zdravljenj, se je branila nadaljnjega zdravljenja. 30. decembra 1950 je umrla za posledicami bolezni.
Medicinsko izvedensko mnenje je potrdilo brezizhodnost zdravljenja
Z medicinskega stališča je primer Ruth Kuhfuß osvetlil dr. med. Otto Freihofer, v izjavi izvedenskega mnenja: "Vsak laik bi pri podrobnejši analizi moral priti do prepričanja, kakor je bilo izrečeno tudi s strani Zavoda za zdravstveno varstvo Säckingen, da je ozdravitev zaradi 'zelo težkega stanja', kjer je bilo po zdravniških ugotovitvah 'življenje ogroženo', oz. pri čemer 'grozi smrt', z vidika človeške presoje brezizhodna. Prav tako bo vsak pošten zdravnik, ki razmišlja v smislu ira et studio in ki ne verjame preveč samozavestno, da se lahko s posedovanjem najnovejših zdravil odpove močem narave, moral pritrditi izvedenskemu mnenju gospoda prof. Lyditina iz Münchna, ki pravi 'da se ne more reči, da je bila pred 5. novembrom 1949 verjetnost ozdravitve večja'. Po mojem mnenju je več kot presenetljivo, da je pacientka sploh živela do 30. decembra 1950, tako da je vpliv Gröninga le nekoliko podaljšal njeno življenje. Za konec želim zaključiti svojo dobronamerno izjavo, da se trditvi: 'da so obstajale možnosti za ozdravitev', in ,da bi bilo možno življenje pacientke Kuhfuß še podaljšati 'če gospod Gröning ne bi nikoli prišel v njeno bližino', ne moreta s sigurnostjo napovedati niti nista zaradi tega upravičeni."
Ponesrečena sodba
Konec julija 1957 je prišlo v porotni dvorani sodišča v Schöffenu dežele München do obravnave. V točki, ki je obravnavala uboj iz malomarnosti, je bil Bruno Gröning oproščen. Zaradi kršenja Zakona o zdravilstvu mu je bila izrečena denarna kazen v višini 2000,- nemških mark.
Čeprav je bila sodba na prvi pogled videti pozitivna, je bila zanj nesprejemljiva. Pomenila je isto kot prepoved delovanja. Zaradi napake njegovega odvetnika, ki je sodbo ocenil precej bolj pozitivno kot Gröning, pritožbe ni vložil on, temveč državno tožilstvo. Druga obravnava je bila ponovno v Münchnu v sredini januarja 1958.