Priča takratnega časa L. Schlüter
Ozdravitev gluhosti, slepote, ohromelosti v Herfordu – Gröningovo izžarevanje je povedalo več kot tisoč besed
Delovanje Bruna Gröninga v večjem obsegu se je začelo v vestfalskem Herfordu. O tem je poročal tudi tisk. Tisoče iskalcev pomoči je prišlo od blizu in daleč, da bi tu dobili pomoč in ozdravitev. Med množico je bila tudi gospa Schlüter s svojo slepo taščo, ki je bila telesno zelo šibka in je potrebovala neprestano pomoč, tako pri oblačenju, dnevni toaleti itd.
Gospa Schlüter je poročala naslednje: "V reviji sem izvedela za mnoge ozdravitve. Med drugim sem videla tudi slike, ki so prikazovale tamkajšnje dogajanje v Herfordu. Rekla sem si, tja moraš peljati svojo taščo!
Tesno stisnjeni, kot sardine v konzervi, sva stali sredi te množice ljudi na Wilhelmsplatzu, pred hišo št. 7. Desno od naju je bilo približno 30 ljudi, ki so sedeli v invalidskih vozičkih. Vsi smo čakali in čakali. Nihče ni govoril. Vsi smo bili v napetem pričakovanju in pogledovali proti balkonu, na katerem naj bi se prikazal Bruno Gröning. Bilo je že zelo pozno zvečer. Nekdo je prišel na balkon, da bi nas potolažil. Dejal je, da je Bruno Gröning še pri nekem iskalcu pomoči. 'Imejte potrpljenje! Bruno Gröning bo zagotovo prišel!' In tako smo čakali tri dni in tri noči.
Naenkrat je Bruno Gröning stal tam, vsi so se razveselili. Bruno Gröning je spregovoril, da vsi iščemo pomoč in ozdravitev in da je Bog največji zdravnik za vse ljudi. Nato je pozval hrome, da vstanejo iz invalidskih vozičkov. 'Vi lahko hodite! Vstanite!' Nihče ni tega storil. Bruno Gröning je ponovno opogumil hrome, naj zaupajo v Gospoda Boga in naj vstanejo. 'Verjemite vendar, da to zmorete, vstanite!' Nato so drug za drugim vstajali iz svojih invalidskih vozičkov. Lahko so hodili! Nihče ni mogel tega dojeti. Vsi so ostali brez besed. V tem trenutku so ljudje jokali.
Nato je Bruno Gröning dejal: 'Prosim slepe in gluhoneme, da pridejo do hišnega vhoda.' Šla sem tja s svojo taščo, kjer je nato govoril tudi z menoj. Bruno Gröning je tam pred hišnim vhodom vzel neki materi iz rok gluhonemega otroka, starega približno dve leti. Gospod Gröning je otroka pobožal in govoril z njim. Kasneje je pridržal glasbene vilice na otrokovo uho. Tedaj je otrok obrnil svojo glavico. Zelo nazorno je bilo videti, da je otrok lahko slišal. Nek drug otrok je spregledal. To so bili najbolj ganljivi prizori, ki sem jih kdajkoli videla v svojem življenju.
Kasneje sva se odpeljali domov. Moja tašča je videla tako dobro, da se je lahko sama in svobodno gibala po hiši. Njeno splošno stanje se je izboljšalo v tolikšni meri, da ni več potrebovala pomoči pri oblačenju in dnevni toaleti.
Bruno Gröning je bil oblečen preprosto, kot vsak običajen človek. Vendar je izžareval toliko ljubezni kot nihče drug. Človek je lahko takoj dobil zaupanje vanj. Njegovo izžarevanje je povedalo več kot tisoč besed."
