Gröningova zveza

Upanje na svobodno delovanje preko združevanja

Da bi lahko kljub prepovedi ozdravljanja dosegel čim več ljudi, je Bruno Gröning že v začetku petdesetih začel ustanavljati skupnosti, na katerih je predaval in ves svoj trud usmeril v posredovanje svojega znanja iskalcem pomoči.

Zakonska zaščita in ugledno predsedstvo

22. novembra je bila v Murnau/Seehausen kot krovna organizacija ustanovljena Gröningova zveza. Zveza naj bi bila registrirana kot društvo in bi nudila Brunu Gröningu zakonsko zaščito za njegovo delovanje. Tako naj bi se nadaljnji konflikt z Zakonom o zdravilstvu dokončno odpravil.

Predsedstvu Gröningova zveza so med drugim pripadali: grof Zeppelin, grof Matuschka, Anny Freiin Ebner von Eschenbach, višji gradbeni svetnik dipl.ing. Hermann Riedinger in direktor Konstantin Weisser, na začetku kot soustanovitelj Rudolf Bachmann, s katerim se je zveza kmalu razšla. Doživljenjski predsednik je bil Bruno Gröning.

Ustvarjanje dobička s strani zapisnikarja je prevladalo nad blagostanjem bolnikov

Zapisnikar zveze je postal novinar iz Heidelberga in lektor Egon Arthur Schmidt. Že v Herfordu je bil tesno ob strani "čudodelnemu izcelitelju" in je ustanovil društvo Prstan prijateljev Bruna Gröninga Vendar to ni delovalo v duhu Bruna Gröninga in je bilo že po krajšem času razpuščeno. S Schmidtom se je Gröning takrat razšel, ker je poneveril prostovoljne prispevke.

Leta 1952 se je Schmidt ponovno obrnil na Gröninga s pojasnilom, da je uvidel svoje napake. Prosil je, če sme pomagati pri izgradnji Delovanja in Bruno Gröning ga je ponovno sprejel za sodelavca. Tako je imel Schmidt ponovno priložnost pokazati, če mu je več do blagostanja bolnikov ali do svoje lastne finančne koristi.

Leta 1955 se je Bruno Gröning dokončno razšel s Schmidtom, ker ta ni spremenil svojih nazorov. Ponovno je poskušal ustvarjati dobiček na račun Gröningovih sposobnosti. Po ločitvi od Gröninga se je Schmidt boril proti Gröningu v večih procesih. Od njega je hotel naknadno dobiti denar za svoje prostovoljno sodelovanje.

Kdo je za koga tu – Zveza za Gröningovo delovanje ali Gröningovo delovanje za Zvezo?

Poslovodstvo Zveze sta prevzela Konstantin Weisser in Hermann Riedinger. To je izgledalo zelo obetavno, glede na to, da sta bila oba zelo sposobna in bi njuna izobrazba lahko zelo koristila izgradnji delovanja Bruna Gröninga. Skrivalo pa je tudi nevarnost, da bosta delovala prevzetno proti volji preprostega delavca, ker ni dosegal njune izobrazbe.

Sčasoma so se stvari dejansko razvijale v to smer in obema možema je bilo vedno težje poslušati mnenje Bruna Gröninga. Zdelo se je, da sta popolnoma pozabila, da Zveza ne nosi le Gröningovega imena, ampak zaradi njega tudi obstaja. Zanju je bila Gröningova zveza vedno bolj sama sebi namen. Njen pravi smoter, pomagati trpečim v stiski, sta popolnoma spregledala. Videti je bilo, kakor da nočeta priznati, da se ozdravitve dogajajo zaradi Gröninga in ne zaradi Zveze.

Tako se je Gröningova zveza razvijala vedno bolj v drugo smer, kot bi se pravzaprav morala. Za moža, čigar ime je nosila, je postala Zveza ječa, ki ga je vedno bolj utesnjevala, namesto da bi ga osvobajala.

Prvi sodni proces v zvezi s prepovedjo ozdravljanja (1951- 1952)

Gröningovo delovanje zdravniška dejavnost v medicinskem smislu?

Tožba zaradi nedovoljenega opravljanja zdravilske dejavnosti

V letih 1951/52 je Bruno Gröning zaradi nedovoljenega opravljanja zdravilske dejavnosti v Münchnu prvič stal pred sodiščem. Če je bavarsko notranje ministrstvo leta 1949 označilo njegovo delovanje kot "prostovoljno ljubiteljsko dejavnost", je bilo tokrat ocenjeno kot zdravniška dejavnost v medicinskem smislu.

Obtožba se je opirala na zakon o zdravilstvu iz leta 1939, ki pa je odstopal od tedaj veljavne svobode v praksi in je nekdanje zdravilstvo želelo predati v roke nacionalsocialističnih zdravnikov.

Da in ne za prekršek proti zakonu o zdravilstvu 

Bruno Gröning je bil oproščen tako na prvi kot tudi na drugi stopnji. Predsednik Deželnega sodišča v Münchnu je ob razglasitvi svoje sodbe marca 1952 izjavil:

"Sodišče bi napačno presodilo, če bi obtoženega obsodilo zgolj na podlagi enostranskega izvedenskega mnenja. Ali delovanje Gröninga sploh sodi na področje zdravilstva, je več kot dvomljivo, saj spada v področje, ki je danes še vse premalo raziskano."

V pritožbeni obravnavi je bila oprostilna sodba sicer potrjena, toda delovanje Bruna Gröninga je bilo jasno opredeljeno kot:

"Obtoženi je tako brez dovoljenja in ne da bi bil odrejen kot zdravnik opravljal dejavnost ugotavljanja, zdravljenja ali lajšanje bolezni, trpljenja ali telesnih okvar, kar je potrebno obravnavati v smislu Zakona o zdravilstvu. [...]"

Zmota, ki je izključila krivdo pomeni prepoved ozdravljanja

Nadaljevanje sodbe: "Obsodba obtoženega ni uspela, ker se je glede na objektivne značilnosti dejanja torej izvajanja zdravilstva nahajal v zmoti, kar izključuje krivdo, saj je ravnal nenamerno."

Kljub izključitvi krivde, zaradi zmote, v kateri se je nahajal Bruno Gröning, je bila sodba, čeprav oprostilna, zelo podobna sodni prepovedi ozdravljanja. Odslej je moral Bruno Gröning vedeti, da je njegovo delo ozdravljanja prepovedano v smislu Zakona o zdravilstvu. Niso prepoznali pravih povezav njegovega delovanja, zaradi katerih njegov način delovanja ni imel ničesar skupnega z zdravljenjem v medicinskem smislu.

Tolerantnost do sleparjev

Bruno Gröning da vsem ljudem priložnost za preobrat

Izsiljena denarna plačila – sodelavci pokažejo svoj pravi obraz

Vedno znova so k Brunu Gröningu prihajali ljudje pod pretvezo, da mu želijo pomagati. Toda večino je zanimalo le to, kako bi na račun njegovih sposobnosti zaslužili. Izgledalo je, da neustavljivo privlači takšne ljudi. Kadar svojih ciljev niso dosegli oziroma se je Gröning ločil od njih, so pogosto poskušali z dolgotrajnimi sodnimi procesi izsiliti plačilo.

Tako npr. gospa Hülsmann, ki je s svojim soprogom marca 1949 iz hvaležnosti, ker je ozdravil njunega sina sprejela Bruna Gröninga kot svojega gosta v Herfordu. Po tem, ko se je izkazalo, da na račun Gröninga ne bo mogla zaslužiti, je vložila tožbo na delovnem sodišču. Čas, ki mu ga je nekoč brezplačno posvetila, je dala obračunati kot delovni čas in naknadno zahtevala svoje plačilo. Bruno Gröning ji je moral do konca svojega življenja plačevati mesečno rento. To ni bil osamljeni primer. Na takšen ali podoben način je mnogo njegovih nekdanjih sodelavcev pokazalo svoj pravi obraz.

"Tudi takšni ljudje morajo obstajati, da se pokaže, kdo je človek"

Toda zakaj je Bruno Gröning dovolil tem domnevnim pomočnikom tako blizu k sebi? Zakaj ni držal te "špekulante" proč od sebe? Na nekem predavanju 31. avgusta 1950 v Münchnu je odgovoril na to vprašanje: "Česa vsega niso ljudje do sedaj že poskušali, da bi s tem malim možem, z njegovim znanjem in sposobnostmi služili denar. Verjeli so, da so odkrili zlato jamo. Deloma so tudi imeli možnost za zaslužek, a koristi jim, hvala Bogu, ni prineslo. Tudi takšni ljudje morajo obstajati in sicer zato, da se izkaže, kakšen je človek, da gre človek preko trupel in se pri tem niti ne vpraša, ali bolnim lahko pomaga ali ne. Obstajajo ljudje, ki gredo preko trupel, ki lahko bolnega mirno pustijo ležati. Ti ljudje niso nikoli vprašali za njih, temveč so naredili vse, da so bili v moji bližini. Vem, da se bo tu in tam pojavilo vprašanje: 'Ja, če ta mož res toliko ve, kako to, da ni vedel tega, mogoče pa ne ve ničesar.' Če in koliko vem, boste sčasoma spoznali. Toda tako je moralo biti. Ta material je manjkal pri izgradnji, da bom vsem vam pot naredil prosto."

"...potem vsak ve, kdo so"

Grete Häusler (1922-2007), ozdravljena, dolgoletna sodelavka Bruna Gröninga in ustanoviteljica "Kroga prijateljev Bruna Gröninga", je opisala v svoji knjigi Tukaj je resnica o in okrog Bruna Gröninga naslednji dogodek: "Ko sem nekoč ob slovesu gospodu Gröningu zaželela vse Dobro in dejala: 'gospod Gröning, želim Vam, da bi lahko v miru delovali in da Vas ne bodo več napadali napačni sodelavci', mi je na moje veliko začudenje odgovoril: 'Povsem napačno, to tako mora biti!' Tega takrat nisem razumela, vendar mi je razložil, zakaj vse to dela in mora prestati. S tem mi je razkril veliko skrivnost: 'Vem, kaj človek nosi v sebi. Ampak, če bi ljudem dejal: 'Ta je lažnivec, ta je slepar, tat, mi nihče ne bi verjel. Kaj moram narediti? Te ljudi moram pritegniti k sebi, jih poučiti o Dobrem, jih pripraviti k preobratu in jim nato dati priložnost za laž, goljufijo in krajo. Če to potem kljub vsemu storijo, potem je vsakomur jasno, kdo so. Takrat jih pustim, da se mi povsem približajo in nisem strahopetec, potem se borim.'"

Nove poti in slepe ulice

Špekulanti okrog Gröninga

Samozvani Gröningov manager z zahtevami po ekskluzivi

Iz hvaležnosti za izcelitev svoje žene, je želel poslovnež iz Wangerooge, Otto Meckelburg, podpreti Bruna Gröninga in predložil mu je konkretne načrte za izgradnjo zdravilišč. Bruno Gröning je v to privolil in Meckelburg je postal njegov "manager".

Konec decembra sta se podala na Wangerooge. Tu je Gröning govoril na prireditvah, ki jih je organiziral Meckelburg in s tem omogočil neštete izcelitve. Možu je povsem zaupal. V overjeni izjavi z dne 8. januarja 1950 je v celoti izročil prihodnost svojega delovanja v roke Meckelburga:

»Gospod Gröning izjavlja, da se strinja z načrtom gospoda Meckelburga in se zavezuje, da bo za izpolnitev ciljev tega načrta osebno popolnoma na razpolago gospodu Meckelburgu pri nameravani ustanovitvi Društva in v Društvu samem, tudi pri njegovi kasnejši dejavnosti bo storil vse, kar bo v njegovi moči in bo koristilo doseganju prej navedenih ciljev. Gospod Gröning osebno prevzema to obvezo do gospoda Meckelburga in do društva v ustanavljanju z zgoraj navedenimi cilji. Gospod Gröning se ob tem obvezuje, da te podpore ne bo zagotovil nobeni drugi osebi in da ne bo pripadal nobenemu drugemu združenju. Svojo dejavnost bo izvajal izključno v okviru Društva in v soglasju z gospodom Meckelburgom.«

Še v januarju je Meckelburg ustanovil Društvo za raziskovanje Gröningove izcelitvene metode. Sam je postal poslovodni organ in prejemal mesečno plačo v višini 1000,- nemških mark. Bruno Gröning ni prejemal nobenega denarja. Izkazalo se je, da se Meckelburg svojih obljub ni držal. V Gröningu je pravzaprav videl le vir zaslužka in ga porogljivo označil za svojega »najboljšega konja v hlevu«. Za bolnike mu je bilo vseeno. S pogodbo je Gröninga priklenil nase in »čudodelni izceljitelj« je moral storiti, kar je zahteval.

Šele junija 1950 je Gröningu uspelo, da se je ločil od Meckelburga, za kar mu je le-ta obljubil maščevanje: »Gröninga bom spravil na kolena, polomil mu bom vse kosti.«

Zdravilec s ponudbami za predavanja

Gröning je v nadaljnih nekaj mesecih sodeloval z zdravilcem iz Münchna, Eugenom Enderlinom. Ta je na Traberhofu dobil izcelitev in ponudil Brunu Gröningu izvajanje predavanj v njegovi ordinaciji. Vendar se je tudi Enderlin izkazal za špekulanta. Ni mu šlo za to, da bi pomagal, temveč je želel iz »fenomena Gröning« ustvariti kapital. Proti koncu leta se je Gröning z njim razšel in tudi ponovno sodelovanje v letih 1952/53 je propadlo zaradi enakih razlogov.

Zdravilec – karierist

V obdobju, ki je sledilo, je imel Gröning predavanja v penzionu Weikersheim v Gräfelfingu. Novinar dr. Kurt Trampler ga je sprejel k sebi in organiziral srečanja. Gröninga je poznal že od jeseni 1949. Takrat je prišel na Traberhof kot poročevalec nekega münchenskega časopisa in je nepričakovno dobil izcelitev obremenitve v nogi. Iz hvaležnosti je napisal knjigo Veliki preobrat in se pri oblasteh zavzel za Gröninga. Podobno kot pri Enderlinu so bila tudi predavanja v Gräfelfingu dobro obiskana. Dogajale so se neverjetne izcelitve. Vendar je tudi povezava s Tramplerjem razpadla. Nekega dne je menil, da se je od Gröninga naučil že dovolj, se od njega ločil in se kot zdravilec osamosvojil.

Traberhof – masovni naval v Rosenheimu

Vse do 30 000 iskalcev pomoči se je septembra 1949 dnevno zbiralo pred Gröningom

Po zaključku preiskav v Heidelbergu se je Bruno Gröning avgusta 1949 odpravil na jug Nemčije. Želel se je izogniti vrvežu, ki je nastal okoli njega in se umaknil na zasebno posestvo pri Rosenheimu, blizu Münchna. Sprva je uspel svoje bivanje ohraniti v tajnosti. Toda po tem, ko so prvi časopisi poročali o njegovemu prispetju na Bavarsko, je prišlo do pravega masovnega navala.

Tudi do 30.000 ljudi je dnevno drlo na Traberhof pri Rosenheimu. Poročali so časopisi, tedniki in radio. Tisk, radio in tedniki so poročali. Posnet je bil celo dokumentarni film z naslovom »Gröning«, ki je dokumentiral dogajanje okoli njega.

Svetopisemski prizori

Časopis Zeitungsblitz je v drugem septembrskem tednu, v posebni izdaji poročal: »Medtem se je zbralo že več kot deset tisoč ljudi, ki so v največji vročini čakali cele ure na veliki trenutek, ko bo Gröning stopil na balkon, nagovoril množico in izžareval svojo izcelitveno moč. Tesno so stali stisnjeni drug ob drugem, da bi bili v polni meri deležni njegovega »izcelitvenega žarka«. In že so se pričele reakcije pri najtežjih bolnikih v invalidskih vozičkih in na stolih ali pri posameznikih, ki so stali na obrobju. Na pol slepi so ponovno spregledali, tisti z okvarjenimi okončinami so se ponovno dvignili, hromi so ponovno premikali svoje toge ude. Na stotine jih je poročalo o močnejših bolečinah na obolelih mestih, o trganju, zbadanju in gomazenju, o občutkih nepopisne »lahkotnosti« ali glavobolih, ki so nenadoma izginili.«

Tovrstni prizori se niso odvijali le na Traberhofu. Kjerkoli se je Gröning pojavil, so ga bliskovito obkrožili številni bolniki. Anita Höhe je dogajanje opisala v svoji knjigi Zdravilci danes: »Ko je Gröning napovedal le svoj prihod, so se že pričela romanja. Tipične prizore je opazoval novinar Rudolf Spitz ob Gröningovem obisku septembra 1949 v Münchnu:

»Ob 19.00 uri so stali tisoči na Sonnenstrasse. Ob 22.30 so še vedno stali. V petih letih vojne sem veliko doživel, vendar nisem bil nikoli tako pretresen kot v teh štirih urah, ko sem sedel nasproti Bruna Gröninga in doživel grozovito parado bede in trpljenja. Epileptiki, slepi in hromi na berglah so se prerivali k njemu. Matere so Gröningu podajale svoje hrome otroke. Ljudje so izgubljali zavest, razlegali so se kriki, roteči klici na pomoč, prošnje, želje, vzdihljaji.«

Državni organi izpovejo naklonjenost

Anita Höhne nadalje citira novinarja Rudolfa Spitza: »Prav tako je na Traberhofu pri Rosenheimu, kjer je Bruno Gröning takrat živel, opazoval bolnike na nosilih, hrome, veliko množico ljudi nek drug novinar iz Münchna, dr. Kurt Trampler, ki je prišel kot poročevalec tednika Münchner Allgemeine. Hladen novinar, ki je zapisal le tisto, kar je sam videl in slišal: »Sedaj slišimo glas z balkona, ki ni Gröningov in pohitimo k oknu. Direktor policije iz Münchna Pitzer je nagovoril zbrane ljudi. Poroča, da so se v Gröningovi prisotnosti omilile njegove težave zaradi išiasa, ki so ga mučile vrsto let. Pitzer zagotovo ni mož, ki bi bil nagnjen k pretirano senzibilni domišljiji, a kar je opazil na sebi lahko dokaže. Tedaj se je javno zavzel za Gröninga, poslanec iz CSU Hagen mu je sledil z enako izjavo.«

Tudi bavarska vlada je bila naklonjena Brunu Gröningu. Dnevnik Münchner Merkur je 7. septembra 1949 poročal z naslovom »Naklonjenost Gröningu«: »Ministrski predsednik dr. Ehard je v ponedeljek na tiskovni konferenci izjavil, da delovanje »posebnega pojava«, kot je Bruno Gröning, ne sme biti ovirano zaradi paragrafov. Po njegovem mnenju ni nobenih večjih težav, da bi Gröning pridobil dovoljenja na Bavarskem.«

Bavarsko notranje deželno ministrstvo je ob zaključku redakcije objavilo: »Predhodna kontrola izcelitvene dejavnosti Bruna Gröninga je pokazala, da se ta lahko šteje kot pomaganje iz ljubezni do bližnjega in kot taka po Zakonu o zdravilstvu ne potrebuje nobenega dovoljenja.«

Od oškodovanja dobrega imena do medicinske dokumentacije o izcelitvah

Na Traberhofu je nastal okrog Gröninga velik vrvež. Našlo se je veliko špekulantov, ki so hoteli iz njegovih sposobnosti ustvariti dobiček. Škodovali so njegovemu slovesu in ugledu ter povzročili, da se je oblast distancirala. Ko so razmere postale nevzdržne, se je Gröning umaknil v bavarske gore. Želel se je ukvarjati z nekaterimi ponudbami o izgradnji zdravilišč. Njegov cilj je bil ustvariti ustanove, v katerih bi iskalci pomoči lahko po urejeni poti prejemali ozdravitve. Zdravniki bi lahko po heidelberškem vzgledu izvajali preiskave pred in po izceljevanju ter nastale izcelitve dokumentirali.

Fenomen Gröning in znanost

Medicinska preiskava v Heidelbergu obljublja pisno izvedensko mnenje

V času Herforda so medicinski strokovni sodelavci časopisa Revue začeli preverjati Gröningove izcelitvene uspehe. Psiholog in zdravnik prof. dr. H.G. Fischer iz Marburga se je s posebno skupino dopisnikov odpeljal v Herford. Tam je imel razgovore z izceljenimi in presenečen je moral ugotoviti, da je bila Gröningova »metoda« dejansko uspešna. Zato se je odločil, da pomaga reviji Revue pri znanstveni razjasnitvi »fenomena Gröning«. Na univerzitetni kliniki v Heidelbergu naj bi raziskali »ozdravitveno metodo« »čudodelnega zdravnika«.

Bruno Gröning je pristal na Fischerjeve predloge, ker mu je pri ugodnem poteku obljubil pozitivno izvedensko mnenje. Gröning je upal, da je našel pot za svobodno delovanje.

Ozdravitve pred očmi zdravnikov – "Bruno Gröning ni šarlatan"

Preiskave so se začele 27. julija. Osebe, na katerih naj bi dokazal svoje znanje, so bile izbrane iz kroga bolnikov, ki so se v več kot 80.000 pisnih prošnjah obrnili nanj. Pridružilo se jim je tudi nekaj pacientov iz heidelberške klinike Ludolf-Krehl. Vse so skrbno pregledali in jim izdali natančne diagnoze. Po tem so prišli k Gröningu, ki je nanje deloval s "svojo metodo". Pri tem so bili ves čas navzoči zdravniki. Bili so priče temu, kako so bolezni deloma spontano izginile. Naknadne preiskave so izcelitve potrdile. Izceljeni so bili celo neozdravljivi primeri, kot na primer Bechterjeva bolezen.

V enem izmed izvedenskih mnenj, objavljenih v Revue, je prof. dr. Fischer izrecno izjavil, da Bruno Gröning ni šarlatan, temveč naravno nadarjen psihiater. S tem je poskušal s svojega vidika razložiti »fenomen Gröning«, kar pa zanj ni bilo ustrezno.

Gröning zavrača poslovne špekulacije

Dokončno izvedensko mnenje naj bi bilo izdano po ovrednotenju vseh rezultatov. Brunu Gröningu so zagotovili, da je pot za njegovo svobodno delovanje dokončno prosta. Medtem sta gospoda profesorja Fischer in von Weizsäcker (pod njegovim pokroviteljstvom je bilo celotno podjetje) predlagala Brunu Gröningu, da bi zgradili zdravilišča, v katerih bi deloval skupaj z zdravniki. A vodenje in izbiro pacientov sta si obdržala zase.

Komentar Bruna Gröninga: »Finančni pogoji, ki mi jih je postavil gospod profesor F. in vse ostalo, so bili kot takšni zame nesprejemljivi. Seveda smo se o tem veliko pogovarjali, tudi z gospodi, ki bi bili pripravljeni celotno delo financirati. Nisem se mogel strinjati s predlogi gospoda profesorja F. in sem jih zavrnil, saj prvič: niti pfeninga nisem imel in tako nisem mogel prevzeti nobenih finančnih obveznosti, ki jih kasneje ne bi mogel izpolniti in drugič: nikoli nisem nameraval iz celotnega projekta narediti posel. Zaradi tega so bile to zame nemogoče zahteve. Sicer pa sem želel delati le to, kar mi je bilo dano v mojem poslanstvu: pomagati tistim, ki iščejo pomoč ter zato biti na voljo tudi zdravnikom in psihoterapevtom, a nikoli iz vsega tega nisem nameraval delati posla.«

Izostanek izvedenskega mnenja in morebitni konflikt z zakonom

Odklonilna drža Bruna Gröninga je profesorje privedla do izgube zanimanja zanj. Obljubljeno izvedensko mnenje ni bilo nikoli izdano. Namesto, da bi mu omogočili svobodno delovanje, so mu metali le nova polena pod noge. V sklopu preiskav so bile njegove »izcelitvene metode« poimenovane z medicinskimi izrazi kot so »zdravljenje«, »pacient« itd. ter opredeljene kot medicinska dejavnost. Konflikt z Zakonom o zdravilstvu je bil na ta način programiran vnaprej.

1949 – v središču javnosti

Delovanje Bruna Gröninga v Herfordu

Tisoče bolnikov in iskalcev pomoči oblega Gröninga

Devetletni Dieter Hülsmann je bil že dalj časa priklenjen na posteljo. Bolehal je za progresivno mišično distrofijo in nihče od zdravnikov in profesorjev, ki so jih obiskali, mu ni mogel pomagati. Po tem, ko se je zanj zavzel Bruno Gröning, je otrok spet shodil. Inženir Hülsmann ga je – pod silnim vtisom sinove ozdravitve - prosil, da ostane pri njemu v gosteh. Želel je povabiti še druge bolnike, da bi jim – tako Hülsmann – "čudodelni mož" pomagal.

Bruno Gröning je sprejel povabilo in dan za dnem je prihajalo vse več iskalcev pomoči. Vedno več ljudi je izvedelo za čudežno dogajanje okrog Gröninga. Kmalu se je njegovo ime omenjalo vsepovsod. Časopisi so poročali o »čudodelnem zdravniku« in v britanski coni je postal novica dneva. Tisočeri so se zgrinjali na Wilhelmsplatz in ljudske množice so oblegale hišo.

Manfred Lütgenhorst iz dnevnika Münchner Merkur je 24. junija 1949 med drugim zapisal: »Ko sem prišel dopoldne ob 10:30 uri v Herford, je stalo pred malo dvonadstropno hišo na Wilhelmsplatzu vsaj tisoč ljudi. To je bila nepopisna slika bede. Nešteto hromih v invalidskih vozičkih, takih, ki so jih nosili svojci, slepi, gluhonemi, matere s slaboumnimi in hromimi otroki, stare mamice in mladi možje, vsi so se prerivali in ječali. Skoraj sto avtomobilov, tovornjakov in avtobusov je bilo parkiranih na trgu in vsi so prišli od daleč.«

Ohromljenosti, čiri na želodcu, slepota: »Gospod Gröning me je pogledal in sedaj sem spet popolnoma zdrav.«

Manfred Lütgenhorst nadaljuje: »Ali verjamete, da boste izceljeni?« sem spraševal bolne. Prikimali so. »Včeraj bi morali biti tukaj« mi je nekdo odgovoril. »Gospod Gröning je bil v kraju Viersen v Porenju in tukaj na dvorišču je pet hromih ljudi vstalo in domov so odšli izceljeni. Izcelitve na daljavo – na dvorišču so bili izceljeni.« Ostali bolniki so to potrdili.

Hodil sem dalje skozi množico ter si stenografiral njihove prečudovite pripovedi. Z njimi bi lahko napolnil knjigo. Ko sem si prižgal cigareto, mi je mladenič, ki je stal poleg mene, dejal: »Prosim, prodajte mi eno!« Nosil je vojaški suknjič in videti je bil kot povratnik iz Rusije. Dal sem mu cigareto. Prižgal si jo je in ponosno dejal: »Poglejte, vse lahko spet delam sam.« Pri tem je premaknil svojo desno roko hkrati s prsti in svojo desno nogo. »Je tudi vas izcelil Gröning?« sem vprašal. »Da, v Rusiji sem ohromel po desni strani. Gospod Gröning me je pogledal in sedaj sem ponovno popolnoma zdrav, še vedno ne morem tega dojeti.« Veselo je razgibaval svoje okončine.

Usmeril sem se k skupini, ki se je zbirala okrog belolase, približno štiridesetletne gospe. »Seveda sem bila tudi jaz izceljena s pomočjo gospoda Gröninga« sem slišal reči gospo. »Imela sem velikanske razjede na želodcu, vedno bolj sem hujšala in zaradi bolečin nisem mogla več spati. Pri Gröningu nas je bilo dvanajst. Pogledal me je in tedaj mi je bilo, kakor da so razjede kot kamni popadale na tla. Od takrat nimam več nobenih bolečin. Redim se in rentgenski posnetki so jasno pokazali, da so razjede izginile. Na razpolago sem bila zdravniški preiskovalni komisiji. Lahko vam rečem, da so onemeli!«

Gospa je nadaljevala: »Vendar to še ni vse. Prejšnji teden je bil tu na dvorišču slep moški. Čakal je že več dni in noči. Ker pridem večkrat sem, sem ga opazila. Zasmilil se mi je in povabila sem ga na kosilo. »Ne«, se je branil. »Ne smem zamuditi trenutka, ko bo ven prišel gospod Gröning.« Potem sem mu prinesla žemljice in mu rekla, da bi poskrbela za to, da bo prišel na želežniško postajo. »Nikogar ne potrebujem, ker bom lahko sam odšel na železniško postajo.« Nato sem se lahko prepričala na lastne oči. Gospod Gröning je prišel in mladi mož je zaklical: »Spet lahko vidim!« Tančica se je dejansko umaknila z njegovih oči. Opisal mi je torbico, ki sem jo imela v roki. Dejal je: »Tam pelje avto in tam je registrska tablica.« Sam je našel pot na želežnisko postajo. Vsi prisotni so jokali od veselja.«

Prepoved izceljevanja s strani oblasti in zdravniške skupnosti

Ni dolgo trajalo in tudi oblast – predvsem zdravstveni urad – se je zavzel za primer. Ustanovili so preiskovalno komisijo in Bruno Gröning je dobil prepoved izceljevanja. Nekateri vplivni zdravniki so postali njegovi zapriseženi sovražniki. Naredili so vse, da se prepove njegovo delovanje in zahtevali, da svoje zdraviteljske sposobnosti podvrže znanstveni kontroli. Kakšna nastrojenost je tičala v ozadju te prepovedi, postane jasno iz naslednjih izjav pristojnih zdravnikov, ki so k temu prispevali svoj delež: »Gröning lahko dokaže, kar želi, vendar dovoljenja za ozdravljanje ne bo dobil." »Ukvarjati se z Gröningom je v nasprotju z zdravniško etiko.« Konec junija je moral dokončno zapustiti Herford. Vsa prizadevanja za pridobitev dovoljenja so spodletela.